VPLIV STEREOTIPOV NA ZDRAVJE ŽENSK IN MOŠKIH

Od odklanjanja plašnih dečkov do moških, ki morajo »stisniti zobe«

Razlike v pričakovanjih okolice se pokažejo že zgodaj. Čeprav socialna fobija pogosteje doleti dekleta, po pomoč zaradi »treme« pri stikih z ljudmi pogosteje pridejo fantje, ugotavlja psihiatrinja izr. prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. »Kulturno je plašen moški manj sprejemljiv od plašne ženske. Plašne deklice za okolico niso tako moteče.« V srednji življenjski dobi več žensk oboleva za anksioznimi motnjami, moški pa imajo pogosteje težave z alkoholom. Hkrati se moški z duševnimi motnjami v srednjih letih nekaj časa še lahko naslanjajo na starše, ko ti umrejo, pa ostanejo sami. »Pomoč zato pogosto poiščejo prepozno. Če pridejo k zdravniku zato bolj bolni in doma nimajo podpore, je treba najprej organizirati različne oblike pomoči, ki jim bodo na voljo v domačem okolju. Če se duševni motnji pridruži še odvisnost od alkohola ali drog, kar je pri moških pogosteje kot pri ženskah, bo bolnišnično zdravljenje prav tako daljše. Ženske nasprotno prej pridejo po pomoč in je zato manj potreb po bolnišničnem zdravljenju, v bolnišnici pa ostajajo krajši čas,« opaža dr. Dernovškova.

Da pogostejše iskanje pomoči ne pomeni nujno, da so duševne motnje pri ženskah pogostejše, ugotavlja tudi poročilo Duševno zdravje v Sloveniji, objavljeno leta 2009. »Zagotovo je stigmatizacija duševnih bolezni, še posebej pri moških, stvar našega okolja in kulture. Za uspešno obvladovanje bi bilo treba aktivno pristopiti k destigmatizaciji duševnih bolezni, tako pri moških kot pri ženskah, in s tem pozitivno vplivati na hitrejše iskanje pomoči, hitrejše diagnosticiranje in zdravljenje ljudi z duševnimi motnjami,« ugotavlja poročilo Inštituta za varovanje zdravja, danes Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Slovenski podatki se skladajo z ugotovitvami Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), ki razlike pri zdravljenju opazuje na mednarodni ravni.

V SZO pojasnjujejo, da gre pri pogostejšem bolnišničnem zdravljenju moških oziroma pogostejših obiskih družinskega zdravnika pri ženskah za različne vzorce iskanja pomoči, a so v ozadju tudi globlje razlike pri odnosu do pacientov. »Zdravniki pri ženskah verjetneje diagnosticirajo depresijo kot pri moških, čeprav so rezultati pri diagnostičnih točkovalnikih podobni oziroma so simptomi identični,« ugotavljajo pri SZO. Ženskam tudi pogosteje kot moškim s sorodnimi težavami predpisujejo zdravila, ki uravnavajo razpoloženje. Spolni stereotipi, pa naj gre za čustvene težave ali alkohol (ženske težave z alkoholom ob obisku zdravnika bolj skrivajo kot moški), tako moške kot ženske ovirajo pri iskanju pomoči, dodajajo. Zanimivo je tudi, da pri težjih duševnih motnjah, kot sta shizofrenija ali bipolarna motnja, ni razlik pri zastopanosti spolov med diagnozami.

Podcenjenost depresije pri moških stroka pogosto povezuje tudi z velikimi razlikami pri samomorih. V Sloveniji je leta 2013 je zaradi samomora umrlo 361 moških in 87 žensk, mednarodne primerjave pa že kažejo, da je ekonomska kriza bolj vplivala na moške. Že obstoječi razkorak med spoloma pri deležu samomorov se je s krizo tako še poglobil, na primer ugotavlja poročilo v strokovni reviji The British Journal of Psychiatry. Najbolj so bili na udaru moški v delovno aktivnih letih, kažejo podatki iz številnih držav. »Večjo pogostost samomora pri moških lahko delno pojasnimo s tem, da moški težje in kasneje iščejo pomoč ob duševnih stiskah. Ženske o svoji duševni stiski lažje spregovorijo. Morda moške pogosteje vzgajajo v duhu, da morajo težave reševati sami, kar se lahko prenese tudi na zdravstveno področje. Lahko pa gre tudi za razlike v tako imenovani zdravstveni pismenosti, ko gre za prepoznavanje težav in oceno njihove resnosti,« ugotavlja psihologinja dr. Saša Rošker z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Tudi sicer socialni status na moške bolj vpliva kot na ženske, kaže publikacija Neenakosti v zdravju v Sloveniji. Ženska, ki je imela leta 2008 trideset let in končano ali nedokončano osnovno šolo, je lahko pričakovala, da bo dočakala skoraj 82 let oziroma dve leti in pol manj od visokoizobražene vrstnice. Enako staremu moškemu z nizko izobrazbo se je obetalo še slabih 43 let življenja ali dobrih sedem let manj kot tridesetletniku z visoko izobrazbo. Podobno se je pokazalo tudi pri umrljivosti na 100.000 prebivalcev glede na osnovo za dohodnino v občinah. Umrljivost moških v najrevnejših občinah je bila v letih 2004 do 2008 za 32 odstotkov višja kot v najbogatejši skupini občin, pri ženskah pa je bila razlika 24-odstotna.

Spol lahko šteje na urgenci in pri lajšanju bolečin

Če moški pogosto ne dobijo pravočasne pomoči ob duševnih motnjah, je v nekaterih drugih delih zdravstva ravno obratno. Leta 2007 objavljena kanadska študija, ki je raziskovala odnos do pacientov na urgencah, je pokazala, da moške tam jemljejo bistveno resneje od žensk. Njen avtor Robert A. Fowler je ugotovil, da je osebje moškim hitreje priskočilo na pomoč in da so jih zdravili bolj zavzeto. Pri ženskah po petdesetem je bilo za skoraj tretjino manj verjetno, da jih bodo sprejeli v enote intenzivne terapije, kot pri moških s sorodnimi težavami. A tudi če so že bile sprejete, so ženske pacientke zdravili in spremljali bolj »zadržano«, kar je tveganje za smrt povečalo za 20 odstotkov v primerjavi z moškimi pacienti.

Ocena »resnosti« težav posameznega pacienta pri strokovnjakih v zdravstvu gre moškim bolj na roko kot ženskam tudi pri lajšanju bolečin, kažejo tuje študije. Ženske tako redkeje napotijo v protibolečinske ambulante oziroma specializirane klinike, pogosteje niso deležne primernega lajšanja bolečin pri raku, ob toženju o bolečinah pa jim verjetneje kot moškim namesto zdravil, ki bolečine lajšajo, predpišejo pomirjevala. Interpretacije teh rezultatov se naslanjajo na stereotipe o preobčutljivem in »histeričnem« izkazovanju bolečine pri ženskah, ki jih je bila nekdaj polna tudi strokovna literatura. Po drugi strani zdravniki in medicinske sestre pogosteje (zmotno) predvidevajo, da ženske prenesejo več bolečine kot moški, kar prav tako vodi v slabše lajšanje bolečin. Raziskovalki odnosa do bolečine Diane E. Hoffman in Anita J. Tarzian sta v pregledu številnih študij ugotovili, da ženske pri kronični bolečini res pogosteje kot moški iščejo strokovno pomoč, a jo dobijo manj verjetno kot moški.

Za ženska srca bo treba bolj skrbeti

V Sloveniji je podatkov o vplivu spola na obravnavo zelo malo. Se pa stroka vse bolj zaveda, da bo treba – podobno kot duševnemu zdravju moških – več pozornosti na primer posvetiti srčno-žilnim boleznim pri ženskah. Te so pri njih leta 2012 zajemale 45 odstotkov vzrokov vseh smrti, pri moških pa 32 odstotkov. Na te razlike sicer vpliva tudi življenjska doba oziroma pogostost drugih bolezni. Zaradi hormonskih vplivov ženske za srčno-žilnimi boleznimi obolevajo kasneje, kar lahko glede na ugotovitve znanosti delno vpliva tudi na daljšo življenjsko dobo. Umrljivost se pri moških zmanjšuje hitreje kot pri ženskah, opaža stroka, ki opozarja na slabše prepoznavanje težav pri ženskah.

Bolezni srca in ožilja so dolgo veljale za težavo moških, kar je bilo med drugim povezano z redkim vključevanjem žensk v raziskave. Zaradi slabega upoštevanja zastopanosti ženskega spola v raziskavah je znanj o posebnostih ženskega obolevanja in odzivanju na zdravljenje še vedno premalo, so ugotavljali strokovnjaki v projektu EuroHeart. Delno je k slabi zastopanosti žensk v raziskavah sicer pripomoglo tudi to, da ženske bolezni srca in ožilja doletijo kasneje kot moške, pojasnjuje doc. dr. Borut Jug s kliničnega oddelka za kardiologijo UKC Ljubljana. To je povezano z estrogenom kot varovalnim dejavnikom – ženske običajno začno obolevati šele po menopavzi. »V raziskave so želeli vključiti enako stare bolnike, zato je bilo v njih žensk premalo, sprva le okoli desetina. Zdaj skušajo neenakosti v raziskavah zmanjšati. Res pa je tudi, da se simptomi, ki so jih pripisovali srčno-žilnim boleznim, tipični le pri moških. Pri ženskah se težave kažejo drugače in so bili zato na simptome manj pozorni. Veliko težav, ki so imele podstat srčno-žilnih bolezni, so verjetno tudi spregledali,« je pojasnil dr. Jug.

Ženske so pred leti tudi redkeje napotovali na preiskave, ko se je napotovanje bolj izenačilo, pa so se pokazale nekatere razlike pri obolevanju, na primer pri zožitvah žil. »Pri moških je bolj intenzivno prizadet krajši odsek venčne arterije, pri ženskah pa je prizadetost manj intenzivna in bolj razpršena, a nič manj ogrožujoča.« Poleg tega ženske pogosteje prizadene tip infarkta, ki ga je težje prepoznati in je zato prognoza slabša. Tudi ženske same težje ugotovijo, da je nekaj narobe: »Tipična slika infarkta, torej tiščanja z bolečino, ki se širi v roko in pojenja ob počitku, se pogosteje pojavlja pri moških. Pri ženskah je bolečina pogosteje nekoliko zbadajoča in se lahko širi proti vratu, v hrbet... Prav tako je redkeje povezana s slabostjo in omotičnostjo. Včasih ženske niti ne govorijo o bolečini, ampak o težavah z dihanjem. Diagnostika je zato otežena. Poleg tega daje obremenilno testiranje večkrat kot pri moških lažno pozitivne ali lažno negativne rezultate. To je znano že nekaj časa, a pravega razloga še ne poznamo.« Žensko srce je za stroko tako še vedno precejšnja uganka.

Tudi predsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije prim. Matija Cevc vidi še precej rezerv, tako pri izboljšavah skrbi za ženske v zdravstvu kot pri ozaveščenosti žensk. Prav zato so že pred časom zagnali akcijo Žensko srce, ki ženske seznanja s posebnostmi simptomov in jih hkrati spodbuja k zdravemu načinu življenja. Čim prej jo želijo obuditi oziroma zagnati v večji meri, a bi morali v tovrstno preventivo v Sloveniji usmeriti dodaten denar. »Treba je priti do ljudi. Preventiva se povrne. Bojim se, da v Sloveniji pri ozaveščenosti o ženskem srcu zaostajamo. Ženske nekaj časa res varujejo hormoni, a se ta vpliv z leti konča. S preprečevanjem in boljšim prepoznavanjem srčno-žilnih bolezni bi lahko veliko žensk dlje časa živelo bolj kakovostno,« je opozoril. Ženskam svetuje, naj bodo pozorne na svoje počutje in naj težav ne banalizirajo. »Včasih si rečejo, da je vzrok vreme, leta ali polna luna, a gre lahko za kaj resnejšega, zlasti če se slabo počutje ponavlja. Večkrat sem se srečal z bolnicami, ki so z odhodom k zdravniku odlašale, češ da zgolj malo težje dihajo, pa je bila v ozadju bolezen. Če bi prišle prej, bi jim pri teh težavah pomagali, prognoza pa bi bila boljša.«

Po pomoč v okviru tradicije

Bolezni so lahko različno razporejene med moške in ženske, je poudaril imunolog prof. dr. Alojz Ihan. Tudi razlike pri staranju niso le rezultat življenjskega sloga. Ženskam gredo na primer na roko razlike pri staranju imunskega sistema, ki vplivajo tudi na življenjsko dobo. »Že od štiridesetega leta dalje imajo skoraj dvakrat več limfocitov kot moški. To je znak boljše kondicije oziroma mlajšega kostnega mozga. Matičnih celic, ki nastajajo v kostnem mozgu in obnavljajo tkiva, je zato več.« Evolucijski smisel teh razlik nekateri antropologi razlagajo s funkcijo babice.

Tudi dr. Ihan pri pacientih opaža razliko v percepciji bolezni in »kulturnih dovoljenjih« za bolezen in iskanje pomoči. »Moški si bolezen lažje priznajo, ko je katastrofična in gre za življenje. Pomoč iščejo, ko lahko drugim in sebi dokažejo, da so smrtno ogroženi.« Pri ženskah družba bolj kot pri moških zahteva dobro funkcioniranje v vsakdanjem življenju, zato hitreje zaznavajo slabše počutje in se odpravijo po pomoč. Nejevolja okolice, češ da za otroke, prehrano in dom ne skrbijo dovolj, bo moške k zdravniku pripeljala redkeje kot ženske. Tudi zato, ker imajo ženske pri skrbi za druge več zadolžitev: »Privzgojenih imajo več receptorjev o tem, kaj se spodobi narediti, in občutijo več krivde, če vse to ni urejeno.«

Tudi zdravniki, ki postavljajo diagnoze, niso izvzeti iz tega kulturnega miljeja, dodaja dr. Ihan. Poleg tega so dovzetni za pričakovanja pacientov. »Če imamo pred seboj pacienta, ki bi bil raje depresiven, bomo depresijo pri njem verjetneje odkrili. Zlasti v razmerah, ko imajo zdravniki zelo malo časa, pacientu verjetneje ustrežejo tako, da iščejo tiste težave, o katerih potoži.«

Neenakopravna obravnava je tako lahko tudi rezultat težav v zdravstvenem sistemu. V Sloveniji imajo zdravniki v osnovnem zdravstvu po že pregovornih izračunih v povprečju za pacienta na voljo sedem minut. Z več časa za pozorno ukvarjanje z bolniki bi bilo tudi manj prostora za površnost.