Po Siriji in Iraku se zdaj Islamska država (IS) vse bolj krepi tudi v kaotični Libiji, kjer zaradi vladavine različnih milic države in njenih institucij že od padca Moamerja el Gadafija leta 2011 praktično ni. Njene filiale so lani ustanovili mladi Libijci, ki so se vrnili iz Iraka in Sirije, kjer so se borili kot mudžahedini IS. Zdaj pa tudi vse več mudžahedinov libijske Ansar Al Šarie, ki je blizu Al Kaidi, prestopa v filiale IS, ki imajo med drugim v svojih rokah obalno mesto Derna z več kot 100.000 prebivalci. Tudi zaradi te krepitve IS se je Egipt, potem ko je v ponedeljek z letali napadel Derno, zavzel za novo mednarodno vojaško posredovanje, čeprav niso minila niti štiri leta od Natovih intenzivnih zračnih napadov proti Gadafijevim silam, ki so glede na sedanje posledice katastrofa, in čeprav se je na primer tudi ameriški vojaški poseg v Iraku izkazal za polomijo.
Zahod se boji dati orožje
Večji del Libije je razdeljen na dva dela, vsak ima svojo vlado in svoj parlament. Na zahodu in iz Tripolija vlada močnejša skupina milic, koalicija Libijska zora, ki pa jo priznavata le Turčija in Katar. V tej koaliciji so najmočnejši zmerni islamisti iz Muslimanske bratovščine, ki pa so pripravljeni sodelovati tudi z mudžahedini iz Ansar Al Šarie in IS. Pomemben del Libijske zore na zahodu so Berberi, ki želijo ohraniti svojo kulturo in jezik. Na vzhodu Libije pa ima premoč prozahodna koalicija, ki jo iz Tobruka vodi general Kalifa Haftar. Podpirajo jo predvsem Egipt in Združeni arabski emirati. Zadnje dni potekajo hudi boji zlasti na skrajnem zahodu Libije, kjer je del te bolj liberalne koalicije milica mesta Zinten, ki je trn v peti Libijski zori, saj se nahaja med Tunizijo, ki je pomembna za oskrbo, in Tripolijem.
Še bolj kot na omenjena dva dela je Libija razdeljena na več sto milic, od katerih se vsaka v mestu ali regiji, kjer vlada, kot kakšna lokalna mafija bori za vpliv in denar. Tako tudi težko govorimo o IS v Libiji, bolj pravilno je govoriti o več milicah, ki so blizu IS.
Združeni narodi in Zahod poskušajo doseči sporazum med vladama v Tripoliju in Tobruku, a državljanska vojna med milicami se nadaljuje. Nekaj povsem novega v kaotični Libiji pa so nedavni egiptovski letalski napadi na Derno in pobuda predsednika Abdela Al Sisija, da bi Egipt ob podpori zahodnih sil vojaško posredoval in pomagal generalu Haftarju proti »teroristom«, to je ne le proti mudžahedinom iz Asnar al Šarie in IS, ampak tudi proti ne tako ekstremistični Libijski zori. Vendar zahodne države egiptovske pobude niso podprle, saj so za rešitev libijske anarhije s pogajanji med vladama iz Tripolija in Tobruka. Zadnje dni pa se Egipt in večina arabskih držav zavzemajo za odpravo embarga na prodajo orožja Libiji, da bi s tem pomagali vladi v Tobruku. Vendar zahodne države tudi temu niso naklonjene, saj se bojijo, da bi njihovo orožje, podobno kot se je zgodilo lani v Iraku, prišlo v roke IS. Egiptovskim pobudam je doslej najbolj znala prisluhniti Italija, predvsem zato, ker je zaradi kaotičnih razmer v Libiji naval beguncev vse hujši. Pojavile so se govorice, da bi IS lahko med begunce, ki prihajajo iz Libije v Italijo, infiltrirala teroriste. Vsekakor je neprimerno, da bi iracionalni strah pred teroristi v vrstah beguncev prikril evropsko humanitarno katastrofo, potem ko je samo lani na poti v Evropo umrlo 3200 beguncev iz Afrike.
