To so naše »lokomotive«. Tako prostovoljcem pravim zato, ker vso stvar vlečejo naprej. Brez njih ne bi mogli nič. Pozitiva je naša smer. V Sloveniji ljudje gledajo na svet predvsem negativno in črno. Tudi mi bi lahko na Jesenice gledali tako in jokali, kako je življenje težko. Namesto tega pa raje poprimemo za delo in spremenimo tisto, kar nam ni všeč.
Se jeseniška dobrodelnost kaj razlikuje od dobrodelnosti drugod po Sloveniji?Preprosto nismo Ljubljana, ki v primerjavi z nami ima denar. Če nam kaj ni všeč, to spremenimo sami, saj tuje pomoči pogosto ne dobimo. Naše društvo deluje s pomočjo sponzorjev in donatorjev. Celo prostor smo dobili v oskrbo od Mercatorja, kjer je danes Hiša sreče. Tukaj je srce našega društva.
Kljub pozitivni naravnanosti ste naleteli na ovire. Katere so bile največje?Negativni kritiki nismo namenili veliko pozornosti in smo se odločili za, kot jaz pravim, skok čez nasprotnike. Imeli smo nekaj težav z logotipom, saj naj bi sodeč po anonimni prijavi črka j spominjala na jeseniški grb. In kmalu po tem, ko smo prebarvali nekaj ograj po mestu, je nekdo modro barvo ograj povezal z muslimansko vero. Sam te povezave nisem imel v mislih, modra je vendar mediteranska barva. To sem poskušal dopovedati tej osebi, vendar ne vem, ali mi je uspelo. Tudi če mi je, je to le en človek izmed mnogih, ki imajo takšne predsodke o našem društvu, mi pa Jesenicam želimo le dobro.
Vaši prostovoljski projekti so zelo uspešni. Kaj vas je v njih najbolj presenetilo?Nenavadno se mi je zdelo to, da je toliko ljudi pripravljenih delati brez plačila, le s srcem in ljubeznijo do svojega mesta. Vendar je v Sloveniji na žalost tako, da ljudje dejanja iz srca začnejo povezovati z vprašanji: kdo jih financira, kaj imajo za bregom... Pogosto imajo ljudje veliko, vendar se tega ne zavedajo in posledično tega ne cenijo. So kot hrček v kolesu, tečejo proti cilju, a ga nikoli ne dosežejo. Nikoli niso zadovoljni s tem, kar imajo, in si želijo še več, tako nikoli niso potešeni.
Kako ste sprejeli to, da so o vas nekateri ljudje imeli predsodke na volitvah zaradi vere?Ob osamosvojitvi se je začel bolj uporabljati pojem Slovenec. Takrat so se začeli predsodki in zaničevanje. Pogosto so padale žaljivke, kot so: »Kje si Bosan'c?«, »Zgin' nazaj v Bosno!« in »Ta spodn'!« To me je motilo, saj sem se imel za Slovenca, rojenega na Jesenicah. Tako sem začel raziskovati, od kod prihajam in kakšna je moja vera. Na volitvah ni šlo za to, kdo je dober človek, kdo je sposoben in kdo ima boljši program, temveč le za narodnost. Na vprašanja, koga bodo volili, so občani odgovarjali: »Za našega!«, »Za Slovenca!«, »Za Jeseničana!«, a jaz sem se imel za vse to. Pojavljale so se razne govorice in anonimne prijave, celo v medijih, kar je bilo zelo stresno za mojo družino. Ob vsem tem sem se začel spraševati, ali delam prav.
Omenjate medije. Kako primerjate odzive medijev na pobijanje v Palestini in teroristični napad v Franciji? Kakšna je za vas povezava med teroristi in islamom?Menim, da odziv medijev ni presenetljiv, kajti nadzor nad njimi ima predvsem Zahod. Ta ima vpliv nad novicami preostalih držav. Koga briga, kaj je imela Lady Gaga za zajtrk? Raje kot to bi izvedel še kaj več o drugih delih sveta, ki pa nad novicami na žalost nimajo takšnega vpliva. Pogosto so mediji zelo rasistični in za njih so muslimani idealna tarča. Njihovo poročanje včasih vodi ljudi v samomore, pobijanje in druge škandale. Muslimani so za očitke o svoji veri zelo občutljivi. Nekateri se znajo vzdržati, drugim pa tako rekoč poči film in skozi teroristična dejanja izrazijo maščevanje. Kot vidimo, so mediji zelo dvolični. Nihče ne bo korakal z napisi »Je suis Palestina«, kljub temu da so bili ti ljudje nedolžni. Medtem ko so v Franciji napad izzvali s karikaturo Mohameda. Samih sebe ne znamo spraviti v red.
Ali boste kljub temu, da niste bili izvoljeni za župana, nadaljevali svoje delo na Jesenicah?Naše društvo je zelo nepredvidljivo in spontano. Bomo videli, kam nas pot zanese. Nimamo koledarja, za dogodke in projekte se dogovarjamo sproti. Sem človek, ki zelo rad dela, a službe ne morem dobiti. Moja visoka izobrazba delodajalcem zbuja strah, da bi jih izpodrinil, poleg tega pa sem čuden, ker sem musliman. Ne vem, kakšna je moja prihodnost, zasilna rešitev bi bila lahko tudi vrnitev v Singapur.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
