Vau, si mislim, morda pa Švedi le niso tako neduhoviti, kot slovijo. To bo super. To leto bo moje. Nedvomno najboljše v mojem življenju. Na tej dijaški izmenjavi bom pridobila cel kup novih izkušenj in spoznala ljudi z vsega sveta. Prvič sem v tujini brez staršev ali prijateljev, tu ne poznam nikogar in kljub temu da mi besede, ki prihajajo iz njihovih ust, zvenijo bolj kitajsko kot pa »narečna nemščina«, ki mi jo je obetavno obljubljal neki svetovni popotnik, ki sem ga brala na letalu, me prav nič ne skrbi. Seznam zložim in zatlačim med prepolno natovorjeno prtljago, v katero sem zložila vse svoje življenje.
Na drugi strani terminala že vidim svojo gostiteljsko družino, pri kateri bom živela vse leto. Neverjetno prijazni so in njihova odprtost še enkrat potrdi, da tistemu seznamu res ne gre verjeti. Tako vsaj mislim. Navduši me velika stara lesena hiša, oblečena v obvezno rdečo fasado z belimi obrobami. Naslednji dan me moja nova starejša svetlolasa, plavooka in nasploh nadvse čudovita – torej švedska – sestra v volvu pelje v šolo.
Šola je super! Polna prijaznih učiteljev, ki mi pravijo, naj jih kličem po imenu. In fantov, ki so videti kot Peeta iz Iger lakote. Pa še ipad sem dobila. Na to bi se lahko navadila, si mislim. In sem se.
Minilo je 11 mesecev in jaz sem v tem času postala specialistka za Švedsko. Naučila sem se mnogo stvari, na primer to, da kave ni nikoli preveč. (»Neža, to ni pretiravanje, sedem skodelic na dan je povsem normalno.«) Vrsta je sveta stvar! Vrste na bankah, vrste pred stojnicami s kuhanim vinom, vrste na zabavah, vrste na pogrebnih zavodih. Vrsto se spoštuje. Prehitevanje odsvetujem, razen če nimate nič proti 20 parom oči, ki vam bodo prebodli hrbet.
Švedi slovijo tudi po dobri hokejski ekipi. Naj vam dam prijateljski nasvet: nikoli ne recite, da ne spremljate, ali še huje, ne marate hokeja. S tem jih boste užalili v dno duše. Hokej je nacionalni ponos, dolžnost vsakega Šveda. Aja, ena stvar je še hujša. Da omenite poraz v finalu na lanskih olimpijskih igrah. Temu se je dobro izogibati tako zelo, kot se Švedi izogibajo pogovorom z neznanci.
Če imate tradicionalno slovensko ime, kakršnega imam jaz, po možnosti s po nekaj šumniki v imenu in priimku, se sprijaznite s tem, da vašega imena ne bo znal izgovoriti nihče. Ko tudi po enem letu vsakodnevne vaje vaše ime še vedno zveni približno tako pravilno, kot je pravilen moj test iz fizike (beri: dvojka je uspeh), vam postane popolnoma vseeno, če ste Niša, Neca ali pa Lisa.
Kaj še ostane? Švedska hrana, seveda. Ah, večna dilema. Nekaj stvari je tako ogabnih, da me že ob samem opisu jedi sili na bruhanje, druge pa so naravnost veličastne. Priznajmo si, vsi si po celodnevnem tekanju po Ikei radi privoščimo krožnik mesnih kroglic. Pije pa se le za praznike. (Švedi imajo veliko praznikov...)
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
