Po eni strani je škoda, če se ti kuharska domišljija ustavi pri juhi, mesu, krompirju in solati, železnem repertoarju marsikatere domače kuhinje, po drugi strani pa je krompir poceni, hranilen, zdrav in okusen. Če bi rekli, da je krompir sladek kot hruška, bi nekoliko pretiravali, ampak krompir je s hruško tako rekoč v žlahti – vsaj po imenu. Njegovo slovensko ime je namreč izpeljano iz nemškega oziroma avstrijskokoroškega imena Grundbirne, kar pomeni toliko kot zemeljska hruška. V Švici, Nemčiji in Avstriji so mu pravili tudi erdapfel, zemeljsko jabolko, enako pomeni tudi francoski pomme de terre, dokler se ni udomačilo njegovo novejše ime kartoffel. Slednje je popačenka izraza tartoffel, ki izhaja iz stare italijanske besede tartufolo in pomeni tartuf, saj sta si gomolja na videz podobna. V 17. stoletju ga je Friderik II. ukazal gojiti pruskim kmetom, s čimer je krompir prišel tudi v Rusijo, kjer se ga je prijelo ime kartoška, izpeljano iz nemškega kartoffla. Angleški potato izvira iz španskega izraza patata oziroma papa. Naj ga imenujemo tako ali drugače, nekatere bo razveselil podatek, da v nasprotju s kruhom, testeninami in drugimi močnatimi izdelki krompir ne redi, če ga seveda ne obložimo z goro kisle smetane ali čim podobnim, saj 100 gramov krompirja premore le pičlih 77 kcal. Po svetu poznajo in tudi uživajo okoli 4000 vrst krompirja, velike večine med njimi pa en sam povprečen ljubitelj ne bo nikoli videl, kaj šele poskusil. Običajne sorte, ki smo jih navajeni pri nas, pripravljamo na številne tradicionalne načine, ki so tako stari, da je francoski ocvrti krompirček ali pomfri med njimi pravi mladenič, čeprav je vrhunec njegove priljubljenosti zatonil skupaj s še v 80. letih samoumevnimi številnimi Mächtigovimi kioski K67, v katerih so sveže narezan in ocvrt krompir prodajali v papirnatih kornetih. Danes so jedci pomfrija navajeni na anemičen okus napol pečenega zamrznjenega krompirja, ki ga v skoraj sleherni gostilni na hitro dopečejo v cvrtniku. Na roke narezanega iz svežega krompirja skoraj ni mogoče naročiti, čeprav je njegov okus neprimerljivo boljši. Nemara se z njim potrudimo doma, kakor nekoč, in presenetimo vso družino. Če imamo minutko časa več, pa lahko pripravimo pomfri kot gurmansko specialiteto iz pečice. V nekaj žlicah olivnega olja na hitro popražimo oziroma bolj pogrejemo, da zadiši, celo glavico oziroma deset strokov drobno sesekljanega česna. Brž odstavimo, česen odcedimo in prihranimo, z oljem pa premažemo na drobno narezane (največ pol centimetra debele) paličice krompirja. Te v eni plasti razporedimo po pekaču, obloženem s papirjem za peko, in hrustljavo zapečemo v pečici pri 220 stopinjah Celzija. Tako pečen pomfri poberemo v veliko skledo, dodamo prihranjen česen in pretresemo, da se lepo pomeša. Postrežemo kot prilogo ali prigrizek k pijači. V družino okusnega doma pečenega sodi še pekovski, na kocke narezan, osoljen in z olivnim oljem zabeljen krompir iz pečice. Tudi takšnega v gostilnah težko dobimo, večinoma nam zamrznjene kocke ocvrejo v olju. Izboljšana različica so francoski krompirjevi cekini, omaščeni z maslom in prav tako pečeni v pečici. Izjemno priljubljen je krompirjev pire, izboljšan z maslom ali smetano in mlekom, h kateremu se neverjetno dobro podata pretlačena špinača s česnom in jajce na oko. Izvrsten pire nastane, če mu primešamo drobno sesekljano praženo čebulo, nekaj strokov sveže stisnjenega česna in malo naribanega sira, vse skupaj pa lahko obarvamo in začinimo še s kurkumo. Krompir je odličen tudi zgolj kuhan in olupljen, ki ga potresemo s ščepcem soli in še vročega postrežemo z dobro domačo skuto, kislo smetano ali maslom. Še ena od klasik je hladna krompirjeva solata z drobno sesekljano čebulo, zabeljena z bučnim ali olivnim oljem, ki jo lahko postrežemo k različnim jedem, denimo k ocvrtim ribam ali krvavicam, odvisno od tega, katero olje smo uporabili. Mesto najbolj čislanega, značilnega in nasploh oboževanega kralja pa pri nas zaseda praženi krompir, univerzalna priloga zlasti k vsem mogočim ocvrtim jedem, kuhani govedini, hrenu in še čemu. Da je krompir priloga, smo si pravzaprav sami vtepli v glavo; odlično se namreč obnese tudi v vlogi glavne jedi.

Krompirjeva ribja musaka z blitvo

Potrebujemo: 2 kg krompirja, 1 kg blitve ali špinače, 150 g fileta osliča, tunine ali sardin iz konzerve, 1 dl olivnega olja, 0,5 dl sladke smetane, 80 g pekorina, parmezana ali drugega trdega sira, 1 jajce, morsko sol, sveže zmlet črni poper, 6 strokov česna, majhen šopek peteršilja, 2 vejici timijana ali suh drobljen origano.

Priprava: Česen olupimo in drobno sesekljamo. Peteršilj osmukamo in drobno sesekljamo, enako storimo s timijanom, če ga ne nadomestimo z origanom. Blitvo temeljito operemo in odcedimo, potem pa jo grobo sesekljamo in zmešamo z na koščke narezanim ribjim filetom oziroma koščki rib iz konzerve, sesekljanim česnom, peteršiljem in timijanom oziroma origanom. Pečico segrejemo na 200 stopinj Celzija. Krompir očistimo, olupimo in narežemo na kolesca. Globok pekač namažemo z oljem. Vanj prekrivno, kakor strešnike, zložimo polovico krompirja. Začinimo ga s soljo in poprom. Po njem enakomerno razdelimo mešanico blitve, rib in začimb, ki jo pokapamo s polovico olja in prekrijemo s preostalim krompirjem. Začinimo s soljo in sveže mletim poprom. Mleko, preostalo olje in jajce razžvrkljamo in nalijemo na sestavine v pekaču. Tega pokrijemo z aluminijevo folijo in za 40 minut postavimo v segreto pečico. Med tem sir drobno naribamo. Pekač vzamemo iz pečice, aluminijevo folijo odstranimo, sestavine pa potresemo z naribanim sirom. Pekač za 15 do 20 minut postavimo nazaj v segreto pečico, da se sir zlatorumeno obarva. Pustimo stati deset minut, da se nekoliko ohladi, nato narežemo na kose in nadevamo na krožnike, pokapljamo z dobrim olivnim oljem in posujemo z malo naribanega sira ter okrasimo z vejico svežega peteršilja. Skupaj z izbrano sezonsko solato postrežemo kot samostojno jed, h kateri ponudimo dobro rdeče primorsko vino.