Mastno in slastno

Če za tovrstne ceremonije nimate časa, si ga pa vzemite! Spet bo veselo, debelo, pijano in noro. A kaj hočemo, tovrstni prazniki so pač že od nekdaj naporna reč. Za tiste z maskami in one brez. Nekoč je bil pust pomemben praznik, ko so naši predniki s posebnimi obredi iz dežele podili zle zimske duhove in klicali toplo pomlad. Za praznovanje pusta so bile predpisane tudi posebne, obredne jedi, s katerimi so poskušali vplivati na rodovitnost zemlje. Polni krožniki in bogata hrana naj bi prinesli obilno letino, hkrati pa so si v poznejši krščanski dobi na tak način ljudje nabrali nekaj zaloge, da so se lažje lotili dolgega 40-dnevnega posta, ki je trajal vse do velike noči. Kaj od tega je vzrok in kaj posledica, pri tem ni čisto jasno. Danes pust nima več prvotnega pomena, še vedno pa je ohranjena navada praznovanja, šemljenja in pripravljanja značilnih pustnih jedi. Te se po različnih krajih razlikujejo, vendar pa povsod velja, da je pust praznik, ko se je treba dodobra najesti. Pustna hrana mora biti čim bolj mastna, ocvrta in posuta s sladkorjem. Tako ne bomo storili napak, če na mizo postavimo lepo pečen kos svinjskega mesa. Prav svinjsko meso je bilo namreč nekoč znamenje blagostanja in sreče. Na debeli četrtek pred pustom so ponekod obvezno postregli s prekajeno spodnjo čeljustjo ali svinjskim rilcem v ričetu. Ob tem so si radi popevali: »Danes je ta mal' pust, ko se kuha čeljust.« Vodi od kuhanja čeljusti ali prekajene krače so rekli suha župa in v njo zakuhali kašo ali vlivance, zraven pa so postregli krompir in zeljnato solato. Ponekod so pripravili tudi posebno potico iz kvašenega testa, ki so jo nadevali s kuhano kašo in suhim svinjskim mesom. Če se želite držati tradicije, seveda ne bo nič narobe, če boste pripravili kakšen drug kos svinjine na svoj najljubši način. V tem času ga lahko obložite s kislim zeljem ali repo, tudi s hrenom. Dandanes kot značilno pustne poznamo predvsem krofe in flancate, a še starejša je ocvirkova oziroma špehova potica, ocvirkovca ali špehovka. Nekoč so na pustni torek gospodinje tekmovale med seboj, katera bo spekla lepšo špehovko. Kljub vsemu bo iz največ kuhinj v teh dneh dišalo po krofih, ki morajo imeti lepe venčke. Nekoč je bila največja sramota, skoraj prekletstvo za gospodinjo, če so bili krofi brez njih. Marsikdo takšnih krofov še danes ne postavi na mizo, temveč jih skrije in pohrusta sam. Kdo je prvi cvrl krofe, kakršne poznamo danes, ni povsem razjasnjeno. Na Dunaju patent pripisujejo tamkajšnji pekovki Ceciliji Krapf, ki je že okoli leta 1690 cvrla krofe. Stara zgodba pravi, da jih je krofe po nesreči izumila neka zaljubljena kuharica, ki je med kuhanjem namesto o jedeh razmišljala o čem drugem in je testo namesto v peč ponesreči stresla v vročo mast. Poleg krofov, bobov ali krapov, kot jim pravijo na Koroškem, za pusta zaležejo tudi zlato pečeni flancati, miške, buhteljni ali orehova potica. V času pusta se je torej treba do sitega najesti, saj lahko le na tak način življenje prinese bogato letino, četudi je sicer pri hiši revščina. Če pa ni tako, si še vedno lahko zapojete staro koroško pesem:

»Hopsasa, drajsasa, pustna nedelja, lan sem bil krofov sit, letos pa zelja…«

Za vsak primer pa še nekaj pustnih modrosti. Ko za pusta špila meh, nam pašejo krofi pa špeh! Pujsa sva snedla, sod osušila… zdaj se bova pa na moč veselila! Če se bova o pustu dovolj mastila, bo v kleti vse leto takšna idila! Če se za pusta ne bomo najedli krofov, se poleti ne bo sušilo seno! Če so na pustni torek krofi slabo pečeni, repa jeseni ne bo debela. Čim bolj mastna je špehovka, tem boljši je gnoj, ki ga kmetje na ta dan zvozijo iz hleva.