Zdaj smo na drugi, travmatični strani zgodbe. Svoj gospodarski in politični čudež smo po osamosvojitvi, osvobojeni vsega, kar nas je prej zaviralo, izpeljali do konca in na žalost še čez, in ta presežni konec nam zdaj ruši vse stereotipe, ki smo jih prej dolgo s takim pridom gojili o sebi, od poštenosti do organizacijske sposobnosti. Da je zadeva še slabša, se je sesulo tudi alpsko smučanje, saj selekcijski sistem zajema premalo otrok, stroka, kar je je ostalo doma, je pod vprašajem, finance so pred brodolomom, pa tudi vreme je vedno slabše. Iz depresije nas spravlja samo še Tina Maze, ki pa je zdaj utelešenje vsega tistega, kar bi lahko, kaj lahko, morali postati, pa nismo: ona je zadnji žarek slovenske suverene superiornosti. Ampak ona si ne more privoščiti, da bi verjela, kako superiorna je. Vsakič, ko se požene, tvega in šele ko sprejme tveganje, spravi iz sebe vse, česar je zmožna.
Filozofi si lahko do konca sveta s slovenisti dopovedujejo, ali je kakšna razlika med pojavom in fenomenom. V slovarjih je pojav tisto, kar je vidno in opazno, še zlasti če gre za nenavadno dogajanje, in enako piše tudi za fenomen, le da je označen kot tujka. Za filozofe ima pojav enak pomen kot za sloveniste, fenomen pa ne. Pojav je videz, fenomen pa je zares. Pri pojavu videz nekaj prikriva, pri fenomenu pa se razkriva, kar za videzom je. V karnevalsko-maškaradnem obdobju bo to lahko razumeti. Če prestopimo iz filozofske latovščine v vsakdanjo govorico, vsakomur razumljivo: slovenska samozavest, izražena v identifikaciji z alpskim smučanjem, je pojav, Tina Maze pa je fenomen. To, da smo se do tako visoko izražene mere identificirali z uspehi smučark in smučarjev, je bilo sprva bodrilo, zdaj pa je antidepresiv, ki nam pomaga prenašati realnost. Nič hudega, ampak na ovoju bi pa vseeno moralo pisati: ne vozi pod vplivom pojava. Tina Maze pa je fenomen. Ne le zaradi vsega, kar je dosegla in osvojila, ampak zaradi tega, kar je. Za razliko od naših pobožnih želja, da bi nam servirala še močnejši antidepresiv, zase Tina Maze ne potrebuje še več dokazov, da bi ostala fenomen. Ona je fenomen zato, ker je svojeglava. Če nam ta fenomen kaj sporoča, to ni ne bodrilni ne antidepresivni videz. Njena drža pravi: kadar te skušajo stisniti na svojo mero, si drzni biti svojeglav. Svojeglav je tisti, ki s svojo glavo misli in po lastni glavi tudi naredi. Tina Maze je naredila. Nič hudega, da ni osvojila vseh petih, in ni nobene potrebe, da bi ji bilo hudo. Hudo pa je lahko nam, ker smo mi v tej alpski sagi, v času od prvega do zdajšnjega (za nekaj časa zadnjega?) vzpona slovenskega alpskega smučanja, najprej dobili in potem izgubili precej več ravno zato, ker smo tako dolgo živeli v utvari, da smo fenomen. Zdaj smo zase in za druge samo pojav. To boli, da ne Pipistrel ne Pipiprevc ne moreta pomagati. In tudi Tina Maze ne.
Dokler si seveda ne bomo tudi mi spet upali sporočiti vsem prizadetim: »Moja pot je moja odločitev!«
