Najprej aktualni guverner Banke Slovenije, ki je pomagala umetno zniževati vrednost premoženja bank, zaradi česar so te prejele več kapitala, kot naj bi ga v resnici potrebovale. Nasproti njemu nekdanja predsednica vlade, ki si je nekoč prilaščala politične zasluge za sanacijo bank. Danes trdi, da je odločitve sprejemala zgolj na podlagi podatkov Banke Slovenije. Tam je bil tudi nekdanji šef ministrstva za finance, ki se je v pogajanjih z Brusljem o razlastitvi imetnikov podrejenih obveznic očitno »izgubilo s prevodom«. Njegovega državnega sekretarja, zadolženega za izvedbo sanacije, danes pa varno »parkiranega« na evropski banki, ki si veliko obeta od slovenske privatizacije, ni bilo. Opazili pa smo nekdanjega predsednika vlade. Ta je nekoč s strašenjem s trojko pomagal k ustvarjanju izrednih razmer, zaradi katerih je morala koncept zadnje sanacije bank – pisan na kožo špekulantom s slabimi terjatvami – »posvojiti« tudi njegova naslednica. Prišel je tudi nekdanji guverner in opozoril, da državne banke ne kreditirajo, čeprav je še lani vodil nadzorni svet ene od njih.
Kdor je pričakoval kolektivno posipanje s pepelom, se je seveda zmotil. A vendarle je postalo jasno, da je sanacija bank s tajno metodologijo, skritimi odločbami, dvojnimi kapitalskimi izračuni, nenavadnimi odločitvami, manipuliranjem s sistemskostjo bank, razprodajnimi cenami prenesenega premoženja in vsem dogajanjem na slabi banki postala tempirana politična bomba, ki jo lahko že v naslednjih mesecih raznese. Ceno za to utegne – kljub začasni (?) podpori SMC – kot prvi plačati guverner Boštjan Jazbec. V Banki Slovenije se pač niso znali ustaviti. Še decembra lani, ko je bila Slovenija na nogah zaradi davka na sladke pijače, ki bi na leto v proračun prinesel pičlih osem milijonov evrov, je morala država v Banko Celje vplačati 190 milijonov evrov kapitala. Zakaj vanj ni smela pretvoriti tudi podrejenih obveznic, s čimer bi sama prihranila več deset milijonov evrov, še vedno ni jasno. Konec leta 2014 Sloveniji ni grozila trojka, njen BDP je v četrtletju pred tem zrasel za več kot tri odstotke.
A Jazbec je le vrh ledene gore. Na Banko Slovenije je prišel šele leta 2013 in tam srečal utečeno ekipo centralnih bančnikov, ki dejansko vodijo to institucijo. Nasledil je guvernerja, ki mu – kot smo lahko slišali v petek – po več letih zanikanja težav v Frankfurtu niso nič več verjeli. Slovenske banke v težave niso padle zaradi Jazbeca, ampak zaradi kreditiranja domačih menedžerskih, gradbenih in drugih balonov. Zaradi igre, ki so jo pred letom 2009 sprejeli vsi: politiki, »tajkuni«, sive eminence slovenskega bančništva, uprave in nadzorni sveti bank. Še pred Jazbecem bi lahko prihranili milijardo, dve ali celo več pri reševanju bank. S pravočasnim odgovorom na kreditni krč in s sanacijami velikih bolnikov marsikatero posojilo ne bi postalo slabo.
Če je Jazbec kriv, so najmanj enako krivi tudi drugi. Recimo tisti, ki so spočeli Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) in jo kadrovsko popolnili z drago plačanimi posamezniki z navzkrižji interesov in nepreverjenimi kruhoborci. Tisti, ki so vedeli, da je rezultat stresnih testov znan vnaprej, a so bili preračunljivo tiho. In vsi tisti, ki so ob misli na dobro plačane službe v Evropi interese države prodali kot zadnjo slabo terjatev – pod mizo in pod ceno.
