Broadwayski izdelek My Fair Lady blesti prek duhovitosti Shawove komedije (Pigmalion) in s svojim posluhom zanjo, prenesenim v kolesje glasbenih točk in govornih delov. Besedilno-glasbeno tkivo predeluje literarno predlogo tako, da kljub obveznim sentimentalnim odklonom in sklepnemu vsebinskemu posegu v obliki srečnega konca ohranja dobršno mero njene izvirne zbadljivosti in ne izniči sporočila (Shaw opozarja, da je kultiviranost esencialna humana dobrina in da njen resnični potencial ni v statusni uporabnosti). Toliko o Loewejevem in Lernerjevem delu. Vse drugo je prepuščeno izurjenosti izvedbe, saj se zdi, da brez običajnega k blišču nagnjenega odrskega pristopa žanru naglo poide sapa.
V mariborskem projektu so se za učinek trudili nespecializirani uprizoritelji. Prevodna podomačitev je bila v tokratnem repertoarnem primeru edina smiselna možnost; prenos cockneyjskih plasti izvirnika v mariborščino je deloval kot najsočnejši del uprizoritve (njena zvenska znamka sta Doolittlova govorica in tirade »neizšolane« Elize). O dejanskem prispevku Roka Vilčnika oziroma razmerju opravljenega dela do že prej obstoječe prevodne substance sicer iz funkcijske sintagme »prevod in priredba slovenskega libreta«, zapisane v gledališkem listu, ni mogoče niti ugibati. Predstava, ki temelji na petju v slovenskem jeziku in obsežnih govornih pasusih v njem, je bila (kot je sklepati) pripravljena brez lektorja, režiral pa jo je Francoz – od tod najbrž igralsko-govorna neizenačenost, neizdelanost dialoškega ritma in nizka raven pevske dikcije. Mizanscenske preglede Paul-Émila Fournyja je preočitno narekoval razpoložljivi prostor, scenografija (Marko Japelj) pa je sicer zelo spretno prehajala med prizorišči, a potiskala dejanje, z izjemo prizorov v Higginsovi knjižnici, v pas rampe. Vzdolž nje je Valentina Turcu ponovno razvrstila baletne pare (podobnega se spomnim na primer iz Carmen), ob gibalni prešernosti nižjega sloja pa se je zadovoljila z nekakšno polkoreografijo; kolektiv je bil v tem poplesovanju simpatičen, kar pa ne spremeni vtisa, da (tudi) koreografski prispevek ni bil povsem to, kar naj bi bil. Še najbolj celostno suvereno so delovali kostumi Luce dall’Alpija, ascotski defile pa je postal kar glamurozni vrh večera.
V glasbenih tempih, ki jih je narekovala zanesljiva taktirka Simona Robinsona, se je čutila pragmatična varnost, ki sta ji dramaturško izostrovanje in s tem vrhunska vznemirljivost muzike nedosegljiva. Orkester je bil soliden, četudi ne povsem zlit (prebijajoče »basiranje«, redkost godalnega diskanta). Kdor je na odru komercialno uspešen v muzikalu, pripada kot izvajalec posebni »stroki«, v kateri se prepletajo govorno-igralska, plesalska in specifična pevska zmožnost; v alternativnih produkcijskih okvirih se navadno pojavlja dilema, ali naj se zasedba nasloni na igralce (v morebitno škodo vokalnemu partu) ali rajši na pevce (pač v pričakovano korist pevskemu deležu). V mariborski predstavi izstopa igralski prvak Vlado Novak kot Doolittle, z avtentičnim odrskim čarom, a tudi presenetljivo pevsko storilnostjo, domišljeno v normalnih mejah parlandistične licence. Enakovrednega sadu v povezovanju izvajalskih sredstev na operni strani ni bilo. Jaki Jurgec (Higgins), ujet v nerodno melodično govorno šablono in megafonsko enoličen pevski ton, ni utelešal ciničnega aristokrata fonetike. Vrhunec Elizine vloge v izvedbi Elvire Hasanagić so bili »koncerti mariborščine«; pevkini songi (po legi so nizko sopranski) so zveneli v precej ohlapni dikciji in brez dodelane vokalne smernosti. Martin Sušnik je s Freddyjevim solom vnesel v predstavo skoraj naivno prikupen moment šlagerske melodioznosti. Med igralskimi vlogami smo si zapomnili zlasti naravno dostojanstvo Gospe Higgins v izvedbi Alenke Cilenšek in epizodo Zoltana Karpathyja (Bojan Hinteregger).
Obravnavana uprizoritev je bila hit že pred premiero, če sodim po vnaprejšnji razprodanosti nekaterih ponovitev. My Fair Lady je pač natanko to – hit zabavnega glasbenega teatra. Predstave so oblegane, kar je samo po sebi lepo, ne more pa veljati kot kazalec programske uspešnosti državnega operno-baletnega gledališča, ki je vendarle zavod z višjim poslanstvom.
