Ta dokument je kupna pogodba, iz katere vsebine je mogoče razbrati, da je tistega leta domačin Alojzij Jerman kupil gostilno (takrat je bila to povsem preprosta vaška gostilna, v kateri so stregli nekaj klobas in pijače), zelo verjetno z mukoma zasluženim denarjem, ki ga je v potu svojega obraza prislužil kot rudar v Franciji. Omenjeno kupno pogodbo je »vkup spravil« notar Janko Kersnik, tudi znameniti slovenski pisatelj, ki je takrat služboval na bližnjem Brdu pri Lukovici. Da, prav posebej vreden dokument je ta kupna pogodba, tudi zaradi Kersnikovega originalnega podpisa in verodostojnega žiga (gostilna je omenjena tudi v vsem znanih Rokovnjačih). Jermanova hči Dora se je leta 1924 poročila s Karlom Rodetom in od takrat na Pirčevini pomnijo priimek Rode. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, Stane in Nada. Za časa »Korlove vladavine« (tako so klicali ata Karla) so svojim gostom že ponujali tudi golaž, vampe ali joto, v stavbi sta bili tudi trgovina in domača sirarna, saj je posestvo premoglo konje, govedo in prašiče, da o perjadi niti ne govorimo. Sin Stane se je leta 1952 poročil z Rozalijo Tomšič in par je prevzel gostilno v šestdesetih letih. Takrat je pridni Stane hodil v Nemčijo opravljat zidarska dela in prisluženi denar vestno vlagal v posodobitev gostilne (zamenjal je okna, posodobil točilni pult, sezidal čudovito kmečko peč s še bolj čudovitimi pečnicami ipd.).
Kmetija je bila del gostilne vse do smrti ata Karla (ni odveč zapisati, da je bil ata »Korl« tudi konjski mešetar) leta 1973. Stane si je gostilniško znanje pridobil na posebnem tečaju na Polževem, Rozalija pa je bila sicer računovodkinja v Induplatih, a je vseeno vseskozi pomagala v gostilni, v kuhinji. V tistih časih so začeli svojim zvestim obiskovalcem ponujati »pohanega pšanca«, po katerem slovijo daleč naokoli še dandanes. Tudi polnjene telečje prsi so bile takrat že na jedilniku, orehovi štruklji tudi. V gostilno so radi zahajali tudi Ljubljančani, katerih nedeljski izleti so bili sestavljeni iz vožnje z vlakom do Jarš, potem pa so jo lepo peš mahnili do Pirca, kjer so si privoščili različne kulinarične dobrote. Stane in Rozalija sta imela tudi dva otroka, Vando in Tomislava, in ko se je Tomo leta 1982 poročil s svojo ljubo Brigito, je že nekaj časa delal v gostilni, Brigita pa hodila v službo, a je bila doma njena pomoč neprecenljiva. Mlada sta odločno posegla v delovanje gostilne, saj sta se pogumno in smelo lotila resnično temeljite prenove (Tomo, po izobrazbi gradbenik, je ogromno dela opravil kar sam), tudi širitve v smislu dozidav. Tako je gostilna počasi, a zanesljivo dobivala videz, kakršnega ima danes. Njuna roka je še kako opazno posegla tudi v jedilnik, na katerem sta obstoječim tradicionalnim jedem dodala vse vrste zrezkov, krače, jurčke in žlikrofe ter mnoge sladice: strjenke, zavitke, tiramisu in nutelovo torto, na primer. Njun sin Matic, kuhar in slaščičar, ki poleg sestre Alje predstavlja enega od kadrovskih stebrov pri Rodetovih, je v svetu sladic tako rekoč doma.
Da, kjer se tako dobro jé in se tudi za suha usta kaj žlahtnega tekočega zraven ponudi, tam se ni bati, da ne bi bilo vsega dobrega željnih gostov. Marsikdo je že okušal na Pirčevini resnično fenomenalno kulinariko. Brigita zna povedati, kako je bila presenečena, ko jih je prvič obiskal (skorajda nenapovedano!) predsednik Milan Kučan. Roke so ji drhtele, ko je pripravljala »v ta veliki skledi« solato, saj je bila prepričana, da bi jo morali postreči v primernih porcijah, ne pa tako, da vsi iz ene sklede jedo. A jo je predsednik kaj hitro potolažil, ko ji je dal vedeti, da mu tako postrežena veliko bolj tekne. Pa se mu je za te prijazne besede oddolžila s košarico sveže nabranih jurčkov in sta bila oba več kot zadovoljna. Gospodarju Tomu pa se je v spomin vtisnila prigoda s kardinalom Francem Rodetom (takrat je bil nadškof). Zanj in njegovo družbo so na vrtu pripravili kosilo, pa je kazalo, da se bo vse popolnoma sfižilo, saj so pridrveli črni oblaki in je kazalo na strahovit naliv. Potem pa se je zgodilo, da je povsod okoli res lilo kot iz škafa, le na Pirčevini ni padla niti kaplja. Pa se je Tomo, potem ko je bilo že vse pri koncu, obrnil k Brigiti, nato pa v nebo in rekel slovite besede: »Hja, pa je, je nekaj nad nami!« (No, koliko ima pri tej vremensko prizanesljivi sreči zraven gospod kardinal, ne bomo bržkone nikoli izvedeli!)
Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec, in pri Rodetovih na Rovah resnično ustvarjajo z ljubeznijo, od tod tudi tako omamna vsakodnevna ponudba: domače suhe ali kuhane klobase, domače salame, kuhani domači šobelj, žabji kraki ali jurčki in lisičke v vseh oblikah, njihova slovita goveja juha z žlikrofom ali pa gobova in fižolova. Nadalje kuhana govedina s prilogo in zrezki vseh vrst in krače ter pečenke in nadevane telečje prsi in čebulna bržola, ki se kar topi v ustih, pa vseh vrst priloge in v zimskem času koline (z vsem, kar sodi poleg). In pa, kakopak, njihova specialiteta »pohan pšanc«, bogat nabor solat in že omenjene slastne sladice. Če zraven dodamo še izbor žlahtnih kapljic vseh vrst, je podoba Pirčevine popolna. Hvala bogu, da so ljudje, kot so Rodetovi, ki jim gostilničarstvo nikoli ni bilo, jim ni in nikoli ne bo le in zgolj priložnost za hitri zaslužek, ljudje, ki jim je gostilničarstvo srčni način življenja. Način življenja, za katerega že desetletja pot potijo, a zvečer čiste in zadovoljne vesti ležejo v posteljo. Ker jim ljudje, njihovi gostje, vedno znova potrjujejo, da je njihov trud vsega spoštovanja vreden. Tudi sam se iskreno klanjam vsem, ki ste rovška Pirčevina. Klanjam se iskrenega srca.
