Bled bi nekako preprosto moral biti to, kar je njega dni že bil, pa seveda niti v sanjah ni tako. Zato je toliko večjega spoštovanja vreden »v krvavem potu lastnih obrazov« udejanjan trud ljudi, ki se vseskozi in kar naprej mučijo, da bi ohranili tradicionalne gostilniške vrednote, ki to tudi v resnici so. Družina Senčar si že zato še kako zasluži iskreno priznanje, da je njenim članicam in članom uspelo ohraniti nadstandardno raven ponudbe, kljub vsem neprijetnostim, ki so jih doživeli.
Že omenjenega leta 1849 je posestvo, na katerem še danes stoji gostilna Union, kupil takratni blejski župan Jakob Peternel. Kupljeni objekt starega takratnega hotela je novi lastnik dodobra obnovil in leta 1885 dogradil z gostinskimi terasami in parkovnim delom. Potem je leta 1905 vse skupaj prodal Hajnrichu Stajdelu, ta pa je leta 1907 zgradil še depandanse s 60 ležišči, prava posebnost prostorov pa je bila, da so imele vse sobe že tudi mrzlo in toplo vodo. Ko se je začela prva svetovna vojna, novi lastnik ni imel več denarja za poplačilo najetih posojil, zato je leta 1915 lastništvo prešlo na Kreditno hranilnico Ljubljana. Ta pa je kompleks leta 1919 prodala takratnemu blejskemu županu Antonu Vovku, očetu slovite slikarke Melite Vovk, ki je tudi avtorica zgodovinske freske na steni bara v gostilni Union.
Že leta 1920 pa je župan Vovk vse skupaj prodal svoji sestri Julijani Molnar in njenemu možu Aleksandru, ki sta, podjetna, kot sta bila, novo pridobljeno posest zastavila v banki, da sta dobila velikansko posojilo, s katerim sta kupila hotel Toplice z depandansami. Tudi onadva nista zmogla plačila posojil in lastništvo (celotnega kompleksa) današnje gostilne Union je prešlo na Mestno hranilnico v Radovljici, ki pa je hotel, z depandansami vred, leta 1934 prodala Ivanu Juretiču. V na novo urejeno »turistično središče« so tako prihajali gostje od blizu in daleč, predvsem golfisti, angleški turisti, ki so se pripeljali na Bled in v Union s kočijami z dveh železniških postaj, Lesce – Bled in Bled – jezero.
Druga svetovna vojna je prinesla nacionalizacijo, leta 1947 pa je lastniško pravico pridobilo gostinsko podjetje Hotel Jezero Bled, ki se je leta 1949 preimenovalo v Park hotel Bled. Leta 1969 je tudi hotel Union (poleg še nekaterih drugih) prevzelo Komunalno podjetje Ljubljana Transport. Bivša lastnika Ivan in Julka Juretič sta leta 1959 dobila vrnjeno le prvo nadstropje hotela ter del pritličja in del gospodarskega poslopja pri depandansah, v uporabo pa tudi parkovne površine ob depandansi, ki sta jih zgledno uredila v vrt in sadovnjak. Komunalno podjetje pa je celotno depandanso naselilo z 21 družinami svojih zaposlenih. Juretičeva sta leta 1966 umrla, njuni otroci Janez, Radad in Mara pa so postali zakoniti dediči in leta 1993 sin Janez postane skrbnik vrnjenega premoženja. Leta 1995 Juretičevi ponudijo družini Senčar v odkup v celoti vrnjeno premoženje, ki pa je bilo obremenjeno z znatnim dolgom, a Senčarjevi se vendarle odločijo za zahtevno poslovno gesto in postanejo novi lastniki. In njihova »kalvarija«, njihov skorajda donkihotski boj z vsemi nerazumni nečlovečnostmi »slovenceljnaste« birokracije se začne.
Leta 2002 jim vendarle uspe poplačati vse dolgove in obratovanje na novo se začne (poleg bara, gostilne in trgovine tudi pripadajoče hotelske suite). Posle prevzameta Senčarjeva sinova Ladi in Tomo, mama Marjana in oče Vladimir pa sta v nenadomestljivo oporo. Mama je prava kulinarična maginja, ki se je svoje neprecenljive obrti naučila pri svoji mami. Ta je namreč vse do leta 1951 vodila slovito gostilno Vodnik – pri Majstru v Podutiku pri Ljubljani, njeni sloviti, slastni recepti pa so nastali za časa njenega šolanja pri Gospe Sveti na Koroškem.
Blejski »unionaši« vas pričakajo z bogatim in vznemirljivim naborom domačih žganj, ki vzbudijo tek (tepkovec, viljamovka, sadjevec pa še zeliščni liker, vse pridelano na domačiji Jerala iz Podbrezij). Slovijo po marsičem, predvsem pa po jedeh na žlico, ki jim mama Marjana namenja prav posebno pozornost. Njen ričet, denimo, na katerega se naročajo gostje od blizu in daleč, se kuha »počas' pa z andahtjo«, ne instantnih 10 minut, ampak tudi več ur.
Vedno lahko ponudijo domačo govejo juho ali pa bučno, gobovo ali paradižnikovo in ričet, joto ali obaro. Dobi se tudi pršut z domačim kruhom ali pa domača klobasa z zaseko. Topli rezanci po furlansko z jurčki in rukolo, domači njoki z golažem, domači sirovi štruklji, vse se kar topi v ustih. Koline v zimskih mesecih, vseh vrst, z najrazličnejšimi ustreznimi prilogami, poleti pa vse, kar se lahko slastnega speče na žaru (tudi izpod peke), so zaščitni znak te gostilne (na notranjem žaru se vse navedeno dobi tudi pozimi): jagenjček, odojek ali pa samo svinjska rebrca, morda hobotnica. In še mnogo, mnogo drugega, vse do najrazličnejših solat in omamne blejske grmade ali pa domače jabolčne pite. Da se ti skorajda zmeša od vsega dobrega. Vse je mogoče poplakniti z resnično bogatim izborom izključno slovenskih vin, postreženih v gostilni ali na vrtu pod stoletnimi kostanji, lahko pa tudi v prečudoviti, ravno prav temperirani vinski kleti, ki je tudi ena od posebnosti tega gostinskega hrama. Da, marsikoga so že gostili, a košarkarsko naravnani, kot so od pamtiveka, so nekako skorajda najbolj ponosni na gostovanje slovenske košarkarske reprezentance leta 2005.
Ni kaj, na Bledu se bo fenomenalno jedlo tudi v prihodnje, vse dokler bo imela slovita in resnično dobra gostilna Union tako srčne in svojemu poslanstvu zveste ljudi, kot so Senčarjevi. Naj vas ljubi Bog živi! Vse, ki ste blejski Senčarjevi!
