Dnevnikova izvidnica: Lov na čarovnico Uršulo, Butalce in Martina Krpana (foto in video)

S kolesom do Cerknice

Tako kot z vsakim izvidnikom smo tudi z Nagiso pred njenim odhodom v izvidnico prijetno poklepetali. Ko je izvedela, kam jo bomo napotili, je bila nad izborom kraja navdušena, nas je pa presenetila, saj se je na pot hotela odpraviti kar s kolesom. Vsekakor zanimiv in izvedljiv podvig, saj iz Ljubljane, od koder sta startali tudi naši izvidnici, do Cerknice vodita vsaj dve simpatični, približno 40 kilometrov dolgi trasi – prva skozi Pokojišče, druga pa z malo več vzpona skozi Rakitno. »Ker sem v Cerknico povabila svojo prijateljico Cecilio in njeno sedemmesečno hčerko, smo potovali kar z avtom. In tudi če bi šla sama, bi bila odločitev pravilna. Enostavno ne maram kolesariti po klancu navzgor,« nam je odkrito in v smehu povedala Nagisa.

Tako kot vsak Dnevnikov izvidnik je tudi Nagisa svojo izvidniško nalogo začela na spletu. »Obiskala sem spletno stran občine, kjer so podatki le v slovenskem jeziku. Zato sem začela iskati prenočišče. Po googlu sem poiskala turistične kmetije na območju Cerknice. Priznam, da sem bila pošteno zmedena, saj mi ni uspelo razbrati, kdo ponuja prenočišča, kdo samo hrano ali izlete s kočijo. Nekateri ponudniki so imeli spletne strani v angleškem jeziku, drugi ne. Na koncu sem izbrala prenočišče, ki je bilo nekaj kilometrov oddaljeno iz Cerknice, v kraju Grahovo,« je povedala sogovornica in dodala, da so jo prepričale ponudba v angleškem jeziku in lepe fotografije. »Dan pred odhodom sem po spletu rezervirala prenočišče. Ker zjutraj na dan odhoda še nisem dobila potrditve, sem jim neposredno pisala po e-pošti, a so mi odgovorili, da hiša žal ni ogrevana in zato ne sprejemajo gostov,« je povedala Nagisa in dodala, da so ji toplo priporočali drugo turistično kmetijo kilometer stran, kjer sta izvidnici potem rezervirali apartma kar po telefonu.

Pot do Cerknice je minila hitro, cesta je bila urejena, težav z oznakami dame niso imele. »Le na oznako za turističnoinformacijski center so naletele šele pri zadnjem križišču, ko je bilo treba zaviti z glavne ceste,« je povedala Nagisa, ki je tudi odkrito priznala, da se je odločila vse informacije o kraju najti na tem mestu.

»Dober dan, iščemo Uršulo«

V turističnoinformacijskem centru je Nagiso in njeno prijateljico sprejel Miha, ki si je za dami vzel dobri dve uri časa. »Ob prihodu sva mu razložili, da sva prišli iskat čarovnico Uršulo, da bova lahko zgodbo pripovedovali svojim otrokom,« je povedala Nagisa in dodala, da se nista pustili zmesti, ko jima je Miha začel pripovedovati zgodbo o Uršuli in jima po računalniku kazati fotografije jame pod Slivnico, kjer naj bi domnevno čarovnica živela. »Svojo zgodbo o čarovnici Uršuli je dopolnil tudi z zgodbami in usodami čarovnic po Evropi. Vprašali sva tudi za Martina Krpana in seveda po Butalcih, ki se že pripravljajo na veliki pustni festival, po katerem je Cerknica sploh znana,« je nadaljevala Nagisa in še dodala, da je celotno zgodovino junakov popestril še z zgodbo o Janezu Valvazorju, čigar portret krasi steno TIC. »Navdušil naju je tudi kratek, petminutni turistični filmček o Krasu, ki so nama ga predvajali na večjem zaslonu. Nad filmom, ki je del nove turistične ponudbe Zeleni kras, sem bila navdušena, ravno tako nad uporabnostjo spletne strani in brošur v angleškem jeziku, ki sva jih prejeli v TIC.«

Da je bila Mihova prijaznost res očitna, je potrdila tudi njegova angažiranost pri rezervaciji ogleda gradu Snežnik in dan kasneje v Muzeju Cerkniškega jezera. »Priznam, da me je zmedel pojem vodeni ogledi, ki sem ga zasledila na spletni strani gradu Snežnik. Nisem namreč vedela, da so ti ogledi možni le ob določeni uri ob predhodni najavi. Muzej Cerkniškega jezera nama je priporočal Miha in nama tudi uredil rezervacijo ogleda za naslednji dan. Miha nama je tudi svetoval, da si pred ogledom gradu Snežnik privoščiva kosilo v restavraciji Pristave, ravno tako sva sprejeli njegov namig o prenočišču in apartma v Grahovem odpovedali ter se odločili za nastanitev v Penzionu Vrdjan (Dolenje Jezero), ki nama je omogočal sprehod ob Cerkniškem jezeru,« je še povedala Nagisa in dodala, da se je to izkazalo kot dobra odločitev, saj so se lahko z dojenčkom peš sprehodili do jezera.

Krožnik, prevelik za Japonko

Do gradu Snežnik, ki je od Cerknice oddaljen pol ure vožnje z avtom, sta dami uživali v pestrosti pokrajine. »Voziš se skozi gozd, ki ima tako različne obraze, vse skupaj pa je bilo zaradi lepega, sončnega dne skoraj pravljično,« je povedala Nagisa in namignila, da bo spomladi pot do gradu opravila peš, morda s kolesom. »V gostilni Pristave sva bili v sredo popoldne edini gostji. Sprejela naju je mlado dekle, ki sicer angleščine ni znala tekoče govoriti, vendar ji je na prijazen način uspelo razložiti jedi, ki so za kraj lokalne in ki nama jih je tudi toplo priporočala,« je povedala Nagisa. Odločili sta se za divjačino, in sicer fazana in jelena. »Porcije so bile zame, čeprav so bile odlične, ogromne. Japonci smo znani po tem, da jemo zelo malo. Prijateljica Cecilia, ki je dobra domača kuharica, je bila tudi izredno zadovoljna s hrano,« je v smehu povedala Nagisa in še dodala, da sta si pred tem privoščili še govejo in gobovo juho, dekle, ki jima je stregla, pa ju je prepričala, da sta si privoščili še sladico. »Uh, omleta snežnik, ki je bila za dve osebi, je bila vrhunska. Medtem ko sva uživali v vsakem grižljaju, naju je dekle hotela razveseliti še s tiramisujem, novo ponudbo na jedilnem listu, s katero je kuharica še eksperimentirala in jo je zanimal odziv gostov,« je povedala Nagisa in dodala, da se seveda sladici kljub sitosti nista mogli upreti. »Mi imamo za sladico vedno dodatni želodec, tudi če smo siti,« je v smehu povedala Nagisa in dodala, da sta bili odkriti in svetovali, da bi lahko v tiramisu dodali malo več čokolade. Po kosilu sta se počasi odpravili peš do gradu. Čeprav sta imeli do ogleda še tri četrt ure časa, jima je sprehod po okoliški naravi minil zelo hitro. »Na ogledu sta se nama pridružila mlada Ljubljančana. Čeprav je bila vodnica pripravljena ogled voditi v slovenskem in angleškem jeziku, sta fanta predlagala, da ogled poteka le v angleščini,« je povedala Nagisa in dodala, da je vodenje potekalo sproščeno, da so dobili ogromno informacij in da je vodnica znala odgovoriti na vsako vprašanje radovednih obiskovalcev gradu.

Po ogledu gradu sta se izvidnici odpravili do prenočišča, kjer ju je že čakal lepo urejen apartma s kuhinjo. »Bili so zelo ustrežljivi ob našem prihodu in pripravljeni v apartma postaviti posteljico za prijateljičino hčerko. To ni bilo treba, saj smo posteljico imele s seboj,« je povedala Nagisa in dodala, da jo je prijateljica Cecilia izkoristila za varuško, da si je lahko privoščila savno, ki je del ponudbe penziona Vrdjan. Po odlično prespani noči so se dekleta zjutraj zbudile ob mukanju krav, prav tako je bilo prijetno s polnimi pljuči zadihati svež zrak, kot je v smehu povedala Nagisa in dodala, da je v pravem domačem vzdušju potekal tudi zajtrk. »Na mizi so se znašli domače maslo, zaseka, domače salame, štiri vrste domačih marmelad, čaj z limono in seveda doma pečen hlebec kruha, ki je bil še posebno zanimiv, saj je gospodinja na vrhu oblikovala ptičke,« je z odkritim navdušenjem povedala Nagisa in dodala, da so po vsem tem postregli še s toplimi krofi in flancati, ki sta jih odnesli domov, saj sta se najedli za ves dan.

S polnim trebuščkom sta se izvidnici odpravili do jezera. »S sabo sva imeli drsalke in sanke, vendar je led, ko sem stopila nanj, začel pokati,« je povedala Nagisa in dodala, da je bil sprehod po naravi tudi v zimskem času prijeten. Ker se je bližala ura dogovorjenega ogleda v Muzeju Cerkniškega jezera – Jezerski hram, sta se dami sprehodili do tja. »Tukaj sva ponovno naleteli na slabše oznake. Tablo za muzej sva sicer hitro opazili, morda bi lahko bila usmeritvena puščica nekoliko večja. V družinskem muzeju sta si ogledali živo maketo Cerkniškega jezera, kjer je v pomanjšanem merilu prikazan prostorski položaj jezera, njegovo širšo kraško okolico med coprniško Slivnico in gozdnatimi Javorniki. Dekle nama je v odlični angleščini razložila delovanje vodnega sistema oziroma nastajanje in presihanje kraškega fenomena Cerkniškega jezera,« je povedala Nagisa. Poleg makete sta dami zavili tudi med spominke, si ogledali razstavljene košare in mreže, s katerimi so nekoč lovili ribe, drsalke in leseni čoln, s katerim so se nekoč vozili po Cerkniškem jezeru.

Pred vrnitvijo domov sta se še zadnjič sprehodili in strnili misli. »Cerknica je velik zaklad. Čeprav sem v kraju že bila, sem tudi tokrat o njem izvedela veliko novega, ponovno odkrila čudovito naravo in toplino ljudi,« je povedala Nagisa in dobronamerno dodala: »Če bi Uršula živela na Japonskem, bi jo zagotovo znali bolje prodati kot le podobo na svinčniku ali kot lutko. Japonci bi naredili piškote uršula, njeno podobo dali na riževe krekerje, na obeske za ključe ali šolske mape,« je Nagisa kritično ocenila ponudbo spominkov. Dodala je: »Morda je to celo sreča za sam kraj, da še ni tako turistično in trgovsko usmerjen, kot lahko gledamo po vsej Japonski ali tudi pri vas na Bledu.«

Čeprav Nagisa in njena prijateljica Cecilia nista srečali čarovnice Uršule, ravno tako jima na pot niso stopili nepredvidljivi Butalci, pa imata še čas, da nanje naletita v pustnem času. Povabil ljudi, ki sta jih v obeh dneh spoznali, namreč ni manjkalo.