Zdaj 50-letnik iz Šmartnega pri Litiji je bil prvič v Bahrajnu leta 2008, ko ga je tja povabil Borut Maček, takratni selektor moške rokometne reprezentance najmanjše arabske države. »Tam sem bil slaba dva meseca in pol, razlog pa je bilo azijsko prvenstvo. Nato sem se vrnil domov, čeprav smo se dogovarjali, da bi ostal, a nismo prišli skupaj pri denarju. Ko sem bil leta 2013 kot fizioterapevt rokometašev Celja z ekipo na turnirju v Doboju, je tam igrala tudi reprezentanca Bahrajna. Vsi igralci, ki so zdaj v članski ekipi, so bili leta 2008, ko sem bil v Bahrajnu, še v mladinski ali kadetski. Začeli so me nagovarjati, naj spet pridem,« se spominja Gorazd Žužek.
Pogovori so trajali skoraj mesec dni, v začetku oktobra 2013 pa je Žužek odšel v Bahrajn. »Pogodbe v arabskih državah so večinoma enoletne, jaz pa sem dobil dvoletno. Pravzaprav še malce daljšo, saj velja do decembra 2015. Predsednik zveze mi je dejal, da pozna tako mene kot moje delo in mi je zato takoj dal dvoletno pogodbo,« pravi Žužek, ki je zaposlen na rokometni zvezi Bahrajna, kot športni terapevt in maser pa skrbi za kadetsko, mladinsko in člansko reprezentanco.
Opremo prinesel iz Slovenije
»Ko sem drugič odšel v Bahrajn, sem vedel, v kaj se podajam. Poznal sem precej ljudi od prej, okolje, navade, kulturo, življenjski slog… Zato mi je bilo lažje. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se vrnil, odločitev pa je bila še toliko lažja, ker nimam niti žene niti otrok. Država je prijetna za življenje, odprta, sproščena. Sem tujec, a se ne počutim kot tujec, saj name ne gledajo zviška. Seveda moraš upoštevati in spoštovati določene zadeve, predvsem tiste, povezane z vero. Odlično sem se privadil in prilagodil,« pojasnjuje športni terapevt in maser, ki se tudi dolgoročno vidi v Bahrajnu.
Stanovanje (plačuje ga zveza) ima v glavnem mestu Manama blizu sedeža zveze, kjer ima tudi svoj delovni prostor – pisarno in ordinacijo v enem. »Prostor je velik okoli 30 kvadratnih metrov, v njem so dve masažni mizi in kopica aparatur. Pogoji za delo so dobri. Ko sem prišel v Bahrajn, so imeli le en ultrazvok in en elektrostimulator. Ko sem odhajal iz Slovenije, nisem želel prodajati svoje opreme, ker bi zanjo dobil le kakšnih 3000 evrov, prav tako je nisem želel pustiti v domovini, saj bi mi prišla v Bahrajnu zelo prav. Zato sem jo pripeljal v Manamo,« pove Žužek, čigar oprema (laserji, ultrazvoki, elektrostimulatorji, aparat za limfno drenažo…) je vredna okoli 15.000 evrov.
Za kosilo le dva evra
Vsak dan nekaj ur preživi na sedežu zveze, če nima dela, si popoldne v dvorani ogleda dve ali tri tekme. V Bahrajnu se namreč liga z dvanajstimi klubi igra le v eni dvorani – tisti, ki je v lasti in objektu rokometne zveze. Tekmovanje poteka tako, da se v treh dneh odigra en krog, nato sledi premor in čez nekaj dni naslednji krog, tako da ni tekem doma in v gosteh. »Ukvarjam se le s tremi reprezentančnimi selekcijami, v klubsko delo nisem vpet. Izjema je le Al Ahly, najboljši bahrajnski klub, s katerim potujem na večja tekmovanja. Če me klub potrebuje, pošlje pisno prošnjo na zvezo, ki mi odobri potovanje. Vedno dobim odobritev, ker ima klub največ reprezentantov in je tako v interesu zveze kot reprezentance, da ima terapevtsko in masersko področje dobro pokrito.«
Tudi s prehrano, za katero mora poskrbeti sam, nima težav. »Hrana je poceni, jaz pa ne spadam med izbirčneže. Če grem v navadno bahrajnsko okrepčevalnico, stane kosilo le dobra dva evra. Pogosto si kosilo skuham tudi doma, enkrat tedensko pa gre celoten reprezentančni strokovni štab na skupno večerjo. Ker je Bahrajn v primerjavi z drugimi arabskimi državami precej odprt, je moč kupiti tudi svinjsko meso. Ne sicer v vsaki trgovini, toda v večjih trgovskih središčih imajo poseben kotiček z jedmi iz svinjine,« opisuje Žužek, ki o zemljepisni legi Bahrajna dodaja: »Je na polovici poti do vrhunskih ciljev za počitnice, kot so Tajska, Zanzibar… Če tja potuješ z letalom iz Bahrajna, stane letalska vozovnica 300 ali 400 evrov, iz Evrope je nekajkrat dražja.«
Na osnovi pogodbe, ki mu zagotavlja plačo, stanovanje in avto, ima tudi do 30 dni plačanega dopusta. Čeprav se je Bahrajn uvrstil na SP v Katarju, na njem ne igra: zaradi političnih nesoglasij s Katarjem so tako Bahrajn kot Združeni arabski emirati sprva odpovedali nastop, si kasneje premislili, a jih je mednarodna zveza IHF kljub temu črtala s seznama udeležencev. »Zato sem tudi spremenil svoje načrte glede dopusta. Sprva sem načrtoval, da bom po SP šel za en mesec domov, a ker nato Bahrajn ni igral v Katarju, sem si privoščil dva tedna prosto med božično-novoletnimi prazniki. Drugo polovico izkoriščam zdaj, ko sem na prvenstvu v Dohi,« končuje Žužek, ki med SP živi v stanovanju Rolanda Pušnika.
