Ko prebiram, kaj so povedali slovenski rokometaši v Dohi, je očitno, da so jih k predstavi proti Makedoniji, ki je bila vsaj malo podobna ugledu četrte reprezentance z zadnjega svetovnega prvenstva, najbolj motivirali šele kavčarji. Brez njih bi bili danes že doma. Od svetovljanske širine vsakega posameznika je odvisno, na kakšen način pove tisto, kar mu leži na duši. Kapetan Zorman je kričal pred novinarji in izginil v slačilnico. Vratar Gorazd Škof je ostal dostojanstven. Skeptičnim Slovencem je dovolil kritiko, obenem pa jih povabil, naj odprejo kakšno buteljko in se veselijo uvrstitve v četrtfinale.
Zorman je s svojo nepremišljeno potezo, kakršne si kot kapetan še zdaleč ne bi smel privoščiti, razdelil športno Slovenijo. Očitno so reprezentanti pozabili, da imajo v Katarju pomembnejše delo, kot sta prebiranje komentarjev in obremenjevanje z (ne)pomembnostjo rokometa v primerjavi z drugimi športi. Takšno početje se mora končati takoj iz dveh razlogov. Prvič: ruši zbranost ekipe. Drugič: namesto da bi bila v ospredju zmaga proti Makedoniji, so središče dogajanja kavčarji.
V demokraciji ima vsak pravico do svojega mnenja. To je praksa, na katero se morajo rokometaši navaditi. Zmage so najboljši odgovor na kritike, ki jih igralci ne smejo vselej jemati z negativnim predznakom.
Kar si je privoščil rokometni kapetan Zorman, nogometnemu Boštjanu Cesarju, košarkarskemu Goranu Dragiću ali hokejskemu kapetanu Tomažu Razingarju ne pride niti na misel, čeprav jih srbi jezik, ker jih kritike užalostijo in prizadenejo. Zavedajo se, da zaradi nespoštovanja ne bi le izgubili traku, ampak bi bili za vse čase izgnani iz reprezentance.
