Slogovnih posebnosti v novi knjigi pisateljice Mateje Gomboc je kar nekaj. V ospredju izraza pa je pretočna slovenščina, stkana iz prisrčnih pogledov na odraščanje, na dozorevanje, na poizvedovanje za svetom, ki v obiskih prihaja nasproti. Pogostnost obiskov je seveda nakazana z opisi obrednih načinov potovanj, ko se knjižni lik sooča z migracijskimi frekvencami. Nastajajo priložnostni zaznamki, iz katerih se razširijo črtice, zgodbice, skorajda pripovedke. Na raznovrstnost izraznega načina opozarja naslovnica, ki je lepljenka in na kateri je vsaj nakazana smer, označena z rekom: iz malega raste veliko. Kljub literarnozgodovinski oznaki kratke zgodbe je v izčiščeni pisavi nujno opaziti pisateljičino globino, ki nakazuje širjenje pripovednega horizonta. Morda je pomenljivo, da bi se lahko dolžino enega zapisa dalo primerjati s časom ene vožnje z že starodavnim prevoznim sredstvom, vlakom. Ali pa s časom, ki je potreben, da se odloženo v spomin prebere na glas, ko je zbranost poslušalstva še obvladljiva.
Predvsem zadnje ni težava, saj je narativni postopek tako izdelan, da meji že na kliše – a to v dobrem pomenu klišejskosti, se pravi, da ustaljenost oziroma navajenost bralstva na utečene vsebine naredi pričakovanje, zajeto v zgodbe, liturgično. Poznejši pomenki pa zagotovo prinesejo spoznanje, da so te kratke zgodbe v maniri njihove aktualnosti skorajda kot časopisne kolumne, ki naznanjajo, da je sodobnost pestrejša od spominov. Pa naj še kdo reče, da je knjigo lahko odložiti…
