Med svetovnimi igralci potekajo priprave na mogoče vojne. Vojne prihodnosti, kot jim pravijo, v katerih bodo vojake, tankiste, pilote in orožje dopolnili ali morda kar zamenjali strokovnjaki za kibernetiko. To se morda sliši futuristično. Toda kot je razvidno iz dokumentov, ki jih je iz ameriške Nacionalne varnostne agencije (NSA) odnesel žvižgač Edward Snowden, o njih pa v zadnji izdaji ekskluzivno piše nemški Der Spiegel, so priprave na kibernetično dimenzijo vojne daleč naprej od porodnih krčev. Spopadi v obliki računalniških vdorov in napadov ter poskusov obrambe pred njimi so praktično del vsakdana. Tajni programi gredo tako daleč, da je vsak povprečni uporabnik spleta s svojim računalnikom vred potencialni neprostovoljni in nezavedni vojščak na šahovnici tajnih služb.
Kibernetični Pearl Harbor
»Kibernetični Pearl Harbor se je že zgodil,« ocenjuje Jason Pontin, odgovorni urednik in založnik revije MIT Technology Review na massachusettskem inštitutu za tehnologijo. »Šlo je za računalniškega črva stuxnet, s katerim so napadli iranske jedrske zmogljivosti. Naj torej res verjamemo, da infrastruktura glavnih svetovnih industrijskih sil ne bo tarča napadov v naslednjih dvanajstih letih?« pravi Pontin v oktobrski raziskavi Pew Research Centra o prihodnosti kibernetičnih napadov. Z računalniki danes upravljajo ključne infrastrukturne sisteme – elektrarne, letališča, sisteme v bolnišnicah, vodovodne sisteme. Civilne sisteme, ki so lahko tarča terorističnih napadov. Upravljajo pa tudi vojaške in vladne sisteme, ki so potencialne tarče držav.
Nekateri sodelujoči v omenjeni raziskavi ocenjujejo, da je nevarnost takšnih napadov napihnjena. Sveže razkrita vsebina Snowdnovih dokumentov, o katerih piše nemški tednik, pa kaže ne le to, kako daleč so ZDA in tudi druge države v pripravah na takšne napade oziroma obrambo pred njimi, ampak tudi, kakšne kibernetične bitke že potekajo.
Izkoriščanje napadov v svoj prid
Ena se je leta 2009 zgodila med ZDA in Kitajsko, kažejo dokumenti. Tega leta so v ameriškem obrambnem ministrstvu odkrili kibernetični napad in ga izsledili na Kitajsko. A tu se ni končalo. NSA je začela takšne napade uporabljati v svoj prid. V omenjenem primeru jim je tako uspelo po poti, ki jih je pripeljala do kitajskih računalnikov, priti tudi do informacij, ki jih je Peking pridobil v kibernetičnih napadih na druge cilje, denimo do zaupnih podatkov, ukradenih Organizaciji združenih narodov, piše Der Spiegel.
New York Times pa navaja, sklicujoč se tudi na Snowdnove dokumente, da je predsednik Barack Obama prejšnji mesec presenetljivo hitro in odločno obtožil Pjongjang za napad na Sony Pictures Entertainment zato, ker je NSA že leta 2010 vdrla v kitajska omrežja, prek katerih je s svetom povezana Severna Koreja. Potem je delo nadaljevala z namestitvijo zlonamernih programov, s katerimi spremlja dejavnosti na številnih računalnikih, ki jih uporabljajo severnokorejski hekerji pod okriljem državne tajne službe, navaja časnik.
Titanov dež in napad na Estonijo
NSA ima pri roki tudi druge metode delovanja v kibernetičnem prostoru, izhaja iz dokumentov. Eden takšnih je izkoriščanje tako imenovanih botnetov, kot imenujejo skupino okuženih računalnikov, ki jih vse hkrati nadzira strežnik napadalca. Takšnih računalnikov je lahko povezanih na milijone in jih izkoriščajo za napade brez vednosti lastnikov. NSA pa lahko takšne okužene računalnike, ko jih odkrije, »ugrabi« in mrežo uporabi za svoje operacije ter prek njih prikrije sled do sebe. Potem so tu programi za snemanje telefonskih pogovorov po spletu ter zlonamerni programi, ki zabeležijo in shranijo vsak udarec po tipkovnici računalnika, telefona ali kakšne druge naprave.
ZDA niso edine, ki so vse bolj navzoče v kibernetičnem prostoru. Leta 2003 se je začel najobsežnejši napad pod domnevnim pokroviteljstvom kakšne države, ki je dobil ime Titanov dež. Takrat so iz Kitajske, ki uradno zanika vpletenost, sprožili vrsto usklajenih napadov na ameriške vladne sisteme, od Nase do FBI in vojske, ki so trajali več let. Drugi največji takšen napad je bil tisti na Estonijo leta 2007, za katerim naj bi stala Rusija, ki je vpletenost zanikala. Tarče so bile med drugim državne ustanove, banke, mediji. Napad naj bi bil tako izpopolnjen, da so ga po pisanju Economista vzeli pod drobnogled tudi vojaški analitiki. Bil pa je tudi spodbuda državam, da so varnost ključnih sistemov, ki jih nadzirajo računalniki, začele vključevati v svoje vojaške doktrine.
