V prodajalno švigneta dva komaj desetletna fantiča v policijski uniformi s preveliko kapo na glavi. »Stoj! Dvignite roke in počakajte, da vam pregledamo žepe. Prejeli smo obvestilo, da so v trgovini lopovi,« zakričita kot policisti v ameriških televizijskih serijah. Ob začudenih pogledih navzočih – nekateri celo res dvignejo roke – vprašata blagajničarja, ali je kdo nemara stegoval prste proti blagajni. »Ne,« mirno odvrne petletni Vid, ki dekletu svojih let ravno zaračunava špecerijo in se zato ne pusti motiti uniformirancema: »Gotovina ali kartica?« »Kartica,« odvrne dekletce in potisne plačilno kartico v čisto pravi POS-terminal, medtem pa v trgovino priteče še tretji policist, ki pajdašema pove, da je našel novo sled za iskanimi zlikovci. Vsi trije brž poberejo šila in kopita.
Pri sosedih, v pekarni, triletni Mark in nekaj starejši Lev drame, ki se je pravkar odvila v trgovini, še opazila nista. Povsem sta namreč zatopljena v pekovska opravila. »Ko bosta končala gnetenje testa, bosta oblikovala piškote, ki jih bomo dali v peč. Ko bo pozvonilo, bomo piškote vzeli ven in jih ohladili. Nato bodo romali na prodajno polico v trgovino,« pove glavna pekovka Andreja, medtem ko sta njena pomagača tako predana delu, da nimata časa za pomenkovanje. Lev je celo tako zagret, da glavni pekovki obljubi, da bo tudi čez noč ostal z njo in ji pomagal peči kruh. Kot miške v pekarni Mišmaš.
Pomanjšana različica resničnega mesta
Andreja pa ni samo glavna pekovka, marveč se po potrebi prelevi tudi v perico, pilotko, voznico avtobusa in še marsikaj drugega. Je namreč animatorka v Minicity Ljubljana, malem kreativnem otroškem mestu, ki ga najdete v dvorani A v ljubljanskem BTC. »Grem tja, kamor me razporedijo,« pojasni, medtem ko v pekarno pokuka kolegica Katja, oblečena v pleskarsko obleko. »Moja 'ordinacija' je dve hiški naprej,« nas pozove v hišo barv. »V tej igralni enoti se otroci spoznavajo z barvami; kako se jih meša, kako se jih nanese na čopič, valjček. Učimo jih tudi, kako barve povezovati s čustvi… Ali bi bili moji pleskarski pomočnici?« vpraša Katja deklici, ki se v spremstvu starejše gospe nenadoma pojavita pri vhodu. »Kako vama je ime?« »Maša in Manca,« odvrneta v en glas. »Koliko sta stari?« »Osem,« spet družno izustita. »Sta mar dvojčici?« »Ne. Le dobri prijateljici sva,« se zahihitata in oblečeta pleskarski halji.
Kot v vsakem mestu tudi v mini mestu v BTC življenje teče po ustaljenih tirnicah: gradijo se hiše in obdelujejo vrtovi, po mestnih ulicah vozijo avtobusi in smetarski avtomobili, za red skrbijo policisti, ob nevšečnostih priskočijo na pomoč gasilci, mesto ima svojo pralnico, šivalnico in bolnišnico, nad njim krožijo letala, na obrobju so tovarna avtomobilov pa živalski vrt in podobno. Ne manjkata niti televizijski in radijski studio, kjer otroci s pomočjo animatorja sestavljajo sporede predvajanih skladb, napovedujejo dogodke in pripravljajo novice, ki jih potem tudi sami berejo, njihov glas pa se razlega po vsej pomanjšani različici resničnega mesta.
Sodelujoča podjetja imajo svoje račune
»V otroškem mestu otroci stopijo v čevlje odraslih in skozi igro na zabaven način spoznavajo različne poklice ter pridobivajo uporabno znanje z didaktičnimi igrami. Vse aktivnosti v mestu so zasnovane tako, da razvijajo miselne sposobnosti, domišljijo, spoznavne, socialne in čustvene zmožnosti otrok,« koncept kreativnega mesta razloži direktor Minicityja Ljubljana Miha Culiberg.
Ideja se mu je utrnila, ko sta bila z ženo Jasno dlje časa v Beogradu in sta svoje otroke peljala v tamkaj zelo priljubljeni Minicity. »Spoznali smo se z lastniki, se hitro dogovorili za odkup blagovne znamke, beograjski koncept pa nadgradili: tukaj je manj običajnih iger in več ustvarjalnih dejavnosti. Tudi odziv gospodarstva je bil pri nas večji,« pojasni Culiberg in poudari, da otroškega mesta ne bi mogli postavitvi brez sodelovanja več kot 30 domačih in tujih partnerjev, ki so tudi opremili posamezne igralne enote. »Nekateri so res presenetili – tako z idejnim kot denarnim vložkom.«
Seveda podjetja sodelujejo zaradi promocije lastnih blagovnih znamk, toda po Culibergovih besedah njihovi animatorji pred starši in otroki imen nikoli ne izpostavljajo. »Vsaka firma ima za seboj svojo zgodbo. Nekatere imajo otroške programe, Slovenske železnice pa sodelujejo denimo tudi zato, ker jim primanjkuje strojevodij. Nadejajo se, da se bo vsaj kakšen otrok navdušil nad tem poklicem. Pri Snagi računajo, da bodo otroke med drugim spodbudili k ločevanju in predvsem splošnemu zmanjševanju ustvarjenja odpadkov,« nekaj primerov navede sogovornik.
Otroci nočejo domov
Minicity je odprt vsak dan med 10. in 20. uro, le ob nedeljah se mestna vrata zaprejo dve uri prej. Otrok, starejši od treh let, z enim spremljevalcem mora za obisk interaktivnega otroškega parka iz žepa staršev potegniti deset evrov, vstopnica za vsakega naslednjega otroka stane osem evrov, za dodatnega spremljevalca pa tri evre. Predrago? »Tisti, ki misli, da je otroka pripeljal v običajno igralnico, kjer se bo igral z lego kockami in drsal po toboganih – in za katero je vajen plačati dva evra – bo sprva morda res težko odštel desetaka. A ob slovesu še nismo opazili slabe volje, razen pri otrocih, ki nočejo domov. Ljudje so razumni, saj vidijo, kako pester je program, koliko je animatorjev (teh je več kot 30, op. p.) in koliko truda smo vložili v ves projekt,« odvrne Miha Culiberg in poudari, da jih mestna občina ne subvencionira, čeprav so v pomanjšanem mestu navzoča kar tri njena javna podjetja in še živalski vrt.
