Ni vprašanje!

Strinjam se z njim. Tudi sam bi si, če ali ko bo to potrebno, želel čim manj boleč in vendarle še dostojanstven, človeka vreden odhod. In rad bi to uredil, dokler je še čas in dokler lahko sam odločam pri polni zavesti.

Zavedam se pasti, ki jih morda prinaša zakonsko omogočena evtanazija. Toda kakšno zvezo ima Hipokratova prisega z izsiljenim trpljenjem premnogih?

Konzervativno stališče uradno organizirane medicine, ki se izogiba mnogim neposrednim vprašanjem, mi ne vliva upanja. Še posebej ne, ko slišim, kakšno je dejansko pomanjkanje vedno dražjih, sodobnih medikamentov za ohranjanje spodobnega življenja mnogim bolnikom. In govoričenje o paliativnosti ni resno in prepričljivo ob vseh prenapolnjenih bolnišnicah in finančni zagati edinega slovenskega hospica (ki mu tudi vsi obeti vrhov slovenske politike ne pomagajo).

Ni vprašanje!

Želim(o) luč prodora na drugo stran predora v krogu svojih in razumevanju ter podpori vseh, ki so nam polnili življenje.

Torej več hipokratizma in manj hipokrizije.