V pritličju stavbe na Gregorčičevi 4 v Kopru je že dolga leta udomačen mladinski klub, ki se danes imenuje Mladinski, kulturni, socialni, multimedijski in medgeneracijski center (ali okratičeno MKSMC); ta ponuja raznovrstne vsebine, od butičnih koncertov pretežno alternativnih skupin ter različnih filmskih projekcij pa do pomoči ljudem s posebnimi potrebami. Društvo prijateljev zmernega napredka (DPZN), na čelu katerega je znani glasbenik in kulturni aktivist Marko Brecelj, prostore in klub upravlja od leta 1993, na istem naslovu pa deluje še Ustanova Pohorski bataljon ter občasno tudi druge formalne in neformalne skupine, društva in posamezniki.
Mestna občina Koper (MOK) je na upravljalca pred dnevi naslovila zahtevo, da mora v roku enega meseca izprazniti prostore, saj naj bi stavbo prenovili in namenili novim vsebinam. Pri tem poudarjajo, da društvu vsa ta leta niso zaračunavali najemnine in da so v zadnjem času financirali tudi delno obnovo prostorov, kar naj bi pomenilo, da odločitev ni usmerjena neposredno proti DPZN. Vseeno pa ni mogoče spregledati, da je Brecelj vztrajen kritik dela župana Borisa Popoviča in občinske (ne le kulturne) politike, pri čemer gre v neposrednosti izražanja svojih mnenj tudi precej daleč – na primer s »kolenovanjem« pred županskim uradom ali figuro »osločloveka« z obrazom Popoviča, ki jo pogosto uporablja na performansih. »Jasno je, da gre za politični obračun in maščevalni ukrep,« meni Brecelj.
Odločilni dejavnik: mladost?
MOK svojo potezo upravičuje z dvema glavnima argumentoma. Prvi je ta, da naj bi v zadnjih letih v Kopru vzniknilo kar nekaj novih nevladnih organizacij, ki se uspešno ukvarjajo z mladino in imajo dobre programe ter zainteresirane uporabnike, nimajo pa ustreznih oziroma zadostnih prostorov. »Mnogi med njimi so bili pripravljeni oziroma so si želeli svojo dejavnost opravljati v prostorih na Gregorčičevi 4, vendar jim žal s trenutnimi uporabniki, kljub vsej dobri volji in prizadevanjem, ni uspelo najti skupnega jezika.« Ob tem primaknejo, da ti prostori niso namenjeni zgolj alternativni sceni, temveč mladinski dejavnosti nasploh, čeprav pravijo, da se zavedajo pomena alternativne kulture, kar po lastnih besedah dokazujejo »z znatnim financiranjem v zadnjih dvanajstih letih«.
V drugi argumentacijski točki pa poudarjajo, da programi, ki so se v zadnjih letih izvajali v omenjenih prostorih, že dolgo niso bili več namenjeni mladini. Ob tem ne gre spregledati zdaj že znamenitega stavka koprskega župana Borisa Popoviča: »Marko Brecelj že dolgo ni več mlad, zato v mladinskem centru nima več kaj iskati.« Samuel Simonovič, podpredsednik DPZN, na to mnenje kratko in jedrnato udari nazaj: »DPZN in MKSMC nikakor ne gre enačiti z Markom Brecljem. Tukaj je veliko število mladih, ki že desetletje vlagajo svojo energijo, svoje ideje in strasti, zato da uresničijo program in svoje želje.«
Ostajajo nadarjeni in zavzeti
Med različnimi uporabniki MKSMC seveda obstajajo različni pogledi na to, kako bi bilo treba center upravljati, česar se zaveda tudi Brecelj, ki je v četrtek zvečer ugotavljal tudi, da je koprski župan zaslutil razhajanja v DPZN. Pa vendar: »Boris Popovič skozi kimoglavo občinsko upravo hlini zaskrbljenost za prihodnost mladine in kar je še najbolj morbidno, želi dati samoupravo mladini, ki jo zdaj domnevno zatira en prestarec, priletni parazit Marko Brecelj. Kot se je izkazalo, so sami člani DPZN Nebotično pamet navdihnili za to, da je brutalno treščila v DPZN, ki skrbno in radodarno upravlja ter nadarjeno razvija javni prostor.«
Brecelj dodaja, da je izselitev zgolj taktično vprašanje in da lahko DPZN prostore za delovanje poišče tudi drugje, da pa je sprememba namembnosti prostora strateška odločitev. »Z vsemi poštenimi in prisebnimi si bomo prizadevali, da v MKSMC ostane splet vsebin mladinskega, kulturnega, socialnega, multimedijskega, medgeneracijskega in muzejskega centra.« Zato še vedno ostajajo močno aktivni. »Ne skrbi me prihodnost dejavnosti DPZN. Praznih prostorov je zadosti, denarja je vedno več, samo k nam noče priti. Mi ostajamo nadarjeni, radodarni in zavzeti mladi, srednji in starejši. Dogajali bomo. Že kje v Kopru, marsikje zunaj njega. Splet pa je tako in tako naš in mi smo njegovi.«
Napad na samonikla prizorišča
Na spletu je že pred dnevi zaokrožila peticija za ohranitev MKSMC pod vodstvom DPZN, koprskemu županu so bila iz različnih smeri, med drugim tudi z Urada RS za mladino in cele vrste nevladnih organizacij, poslana protestna pisma, na performirani novinarski konferenci Zlata doba pa se je v sredo zbralo lepo število podpornikov »Brecljeve« usmeritve. »Komemoracije« sta se udeležila denimo tudi legendarni glasbenik Franci Blašković, ki meni, da bi MKSMC moral postati »zaščiten spomenik«, ter sociolog in politični teoretik dr. Tonči Kuzmanić, ki je prepričan, da »tukaj ne gre za lokalno stvar, temveč obče splošno politično reč«. Da se ob takšnih dogodkih izrisuje sistematično zatiranje alternativne kulture in kritične miselnosti, se je strinjala večina govornikov na dogodku.
Veliko skrb so izrazili predvsem predstavniki različnih samoniklih prizorišč, ki dogajanja zadnjih dni ne čutijo zgolj kot napad na koprski klub, ampak kot napad na vsa tovrstna prizorišča. Najostrejši je bil Željko Pelicon iz najstarejšega samoniklega prizorišča pri nas, KUD Franceta Prešerna: »Od ljubljanskega Bikofeja pa do tolminskega MinK – gre za sistematično uničevanje neodvisnih produkcijskih prostorov. Stvar je akutna, pa ne za Breclja. Skrbi me predvsem za prihodnje generacije, ki bi se morale zgoditi tukaj notri. Taki prostori so priložnost za 'predšolsko mladino', mladino, ki se več zadržuje pred šolo kot v šoli. Ti so tempirana socialna bomba, ne v smislu mehkega, ampak tršega terorizma.«
Glede na to, da v Kopru zadnja leta edina malikovana kultura postaja potrošniška kultura, bojazen, kaj bo prinesla era po MKSMC, izražajo tudi mlajši. Likovnik Vasko Vidmar gleda na problem iz osebne perspektive: »MKSMC sem vedno jemal kot temelj, po čemer sem se lahko zgledoval. Ne predstavljam si, kaj bodo mladi počeli brez takega prostora. Kje bo žaganje kitar, kje bo mazanje rok in kje bo vse drugo ustvarjanje?«
Ranjeni pri korenu
Podporne besede pa niso prišle le na kraju samem. Dr. Rajko Muršič, etnolog, ki raziskuje tudi samonikla prizorišča, ne more mimo trditve, da gre v tem primeru za zatiranje mladih. »Popovič uničuje prostor, v katerem mladi živijo svoje življenje avtonomno, brez vmešavanja politike. Rani jih pri korenu, kjer so najobčutljivejši, in sicer pri ustvarjalnosti.« A še bolj ga razburja izjava, da program v MKSMC že dolgo ni več namenjen mladim. »Na občini nimajo pravice govoriti o programu, saj jih ne sme zanimati, v katerem duru bo na odru igral bend. Po ocenah strokovnjakov, ki smo v zadnjem času delali raziskave na tem področju, je center dobro voden in program odličen. Takšnih prostorov, kot je MKSMC, imamo v Sloveniji še kakšnih 15 in nič več, ti pa držijo pokonci celo okostje slovenske kulturne ustvarjalnosti.« Kljub temu sklepa, da bodo ti dogodki, kot vselej takšni škandali, poživili alternativno sceno.
Mitja Rotovnik, nekdanji direktor Cankarjevega doma, kjer je Marko Brecelj pred dobrim letom pripravil projekt Torej v Vršac, meni, da je Brecelj vzpostavil sijajno sodelovanje z mladimi ob najrazličnejših aktivnostih, in mladi njegovo vodenje sprejemajo. Zato se ne more »znebiti občutka, da gre za politično maščevanje človeku, ki pojmuje kulturo tudi kot kritiko nekega političnega delovanja in je včasih neugoden za določene politične strukture«.
Podobno režiserka Mateja Koležnik občinsko akcijo vidi kot posledico dejstva, da je Marko Brecelj že dolga leta trn v županovi peti. Zato tudi razloge za njegovo početje obravnava s cinizmom: »Argumentacija, da Marko Brecelj nima kaj iskati v Mladinskem centru, ker ni več mlad, je približno tako relevantna kot argument, da vzgojiteljice nimajo kaj početi v vrtcu, ker niso otroci. Oligarhični primitivizem, ki bo vrgel na cesto MKSMC, bo na koncu z lokacije za bodoči butični hotel odnesel tudi gledališče, iz bolnišnice bo napravil velnes center, iz javne osnovne šole pa zasebno ustanovo, ki ji bo ravnateljevala mrzla sestrična nekoga, ki je pri koritu.«
