Verjetno se vsem urednikom dnevnih časnikov zdi, da bi se nekako morali povezati z mlajšimi bralci, saj starejši čez 20 let ne garantirajo denarja (haha). Predstavljam si pompozne novinarske sestanke o temah za nov časopis, kjer meljejo in meljejo o člankih ter razmišljajo, koga bi poslali tja in tja in kdo bo naredil naslednjo reportažo o nečem, kar bo vzpodbudilo mene, 18-letnico, da bom kupila časopis. Nadalje si predstavljam, da se urednik vedno odloči, da je to kljub vsemu neumno in da bodo njihov časnik že kupili tisti, ki so dovolj zreli za prebiranje tako resnega novinarskega izločka.

Resnega?

Vedno pogosteje opažam, kako se novinarji in novinarske hiše obračajo po vetru in ne delujejo več v skladu s svojim lastnim razumom in željo po obveščanju ljudstva. Kakor smo neodločni in apatični mi, takšni so tudi mediji. Če Janša v zaporu jé zrezek, je slab. Če jé paradižnik, je dober.

Posploševanje, ki utira pot marsikateremu novinarju tiskanih medijev (da o elektronskih ne govorim), ni samo nepotrebno temveč tudi destruktivno, ko se zavemo, da so mediji nekaj, na kar se opiramo znova in znova. Na podlagi medijev si gradimo mesta in gradove ter govorimo besede, ki jih ne razumemo. Razlagamo situacije, o katerih nimamo pojma. Zato so napačne informacije s strani novinarskih hiš ali samostojnih honorarnih novinarjev lahko smrtne.

Vsako študijsko leto na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani sprejmejo okrog 40 študentov, ki jih bodo preobrazili v novinarje. Tiste, ki bodo poročali iz vojnih žarišč, tiste, ki bodo prvi prinesli novico v državo, tiste, ki bodo vedno govorili resnico, ki bodo kritični in bodo držali z ljudstvom, tiste ki… Čakajte!

Slovenski medijski prostor je že zaradi svoje majhnosti in zakotnosti velikokrat na slabšem in mora požeti že skoraj gnilo pšenico. Časniki izhajajo vsak dan, pa jim novico ali 25 njih ukrade internet, ki je vedno tri korake pred nami, čeprav sploh ne obstaja. Kako potem sesti za volan in se pripeljati v 21. stoletje, kjer bomo mladi spet kupovali te papirnate stvari?

Nimamo več mnenja, ker si ga nismo sposobni ustvariti. Radi imamo vodstvo, narekovanje, podrejenost. »Ne vem« je najpogostejši odgovor na vprašanja v anketah. Ne vem. Dobrodošli v 21. stoletju.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.