Človekove pravice ob koncu življenja

Spor med zagovorniki in nasprotniki evtanazije

Za kaj gre? Terminalne faze hudih bolezni so pogosto povezane z neznosnimi bolečinami, ki jih odpravljajo s protibolečinskimi preparati. Odmerke teh preparatov morajo sčasoma zviševati, da bi še zagotavljali njihovo učinkovitost. A takšno odpravljanje bolečin znižuje občo raven življenjskih funkcij in prej ali slej povzroči tudi pacientovo smrt. Uradno zdravniško stališče je, da takšno ravnanje ni evtanazija, ker je smrt tu neželena stranska posledica želene odprave bolečine. Toda hkrati morajo priznati, da je ta neželena posledica enako nujna kot želena, in da je na vprašanje, katero od obeh posledic je zdravnik v resnici hotel doseči, zunanjemu opazovalcu zelo težko odgovoriti.

Pri zanikanju, da bi tu šlo za evtanazijo, se opirajo še na stališče, da je moralna vrednost dejanj odvisna zgolj od namenov storilca. Če so njegovi nameni dobri, je dobro tudi dejanje, in obratno, kar pušča vnemar presojo posledic »dobrih« namenov in se s tem seveda odpre kritiki, ki jo dobro povzema znani rek: Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.

Na drugi strani imamo etično stališče, ki pravi, da je moralna vrednost dejanja odvisna od njegovih posledic in da imata na primer dve različni dejanji z enakimi posledicami enako moralno vrednost. Prav tako sta moralno enakovredni tudi enaki dejanji, ki se razlikujeta le po tem, da enega spremlja namen lajšanja bolečine, drugega pa namen povzročitve smrti. Po tem pojmovanju, ki ne potrebuje psihološke introspekcije, je torej delovanje zdravnikov v skladu s teorijo dvojnega učinka mogoče razumeti kot evtanazijo.

Ena od posledic teze o posledicah kot kriteriju moralnosti ravnanja je tudi opustitev ali vsaj precejšnje zmanjšanje pomena razlikovanja med pasivno in aktivno evtanazijo, ki sicer kraljuje v slovenskem javnem govoru o evtanaziji. Če umrem, ker me je nekdo uspaval in nato zaustavil moje srce, ali zato, ker mi ni več dal nujnih zdravil in se zame začne obdobje agonije – v končni posledici ni razlike. Obe, za dejanje v prvem in za opustitev dejanja v drugem primeru, sta zavestni odločitvi, za kateri je odločevalec moralno enako odgovoren. Razlika je lahko le v količini trpljenja na poti do cilja. In ta razlika – o tem je konsenz skoraj popoln – ni moralno nepomembna. A zdravniki njeno vrednost zmanjšujejo z vprašljivim zagotavljanjem, da lahko odpravijo vsako bolečino.

Še ena razlika je, in sicer v sredstvih, ki jih porabimo na poti do cilja, ekonomska torej. Ekonomsko gledano je vselej v prednosti tista rešitev, ki za enak izid porabi manj sredstev, ta prednost pa iz zgolj ekonomske pridobi tudi moralno razsežnost, če prihranjena sredstva damo na voljo drugim, katerih življenje lahko – včasih celo dramatično – spremenijo na bolje.

V povsem drugem registru lahko na spor med zagovorniki in nasprotniki evtanazije gledamo kot na spor med zagovorniki dvoje različnih pojmovanj človekovega dostojanstva, temeljnega pojma zahodnega humanizma. Nasprotniki dostojanstvo pogosto združujejo z idejo svetosti življenja, za katero ni povsem jasno, kakšno ravnanje narekuje, a se nagiba k dojemanju konca življenja kot nečesa, v kar ne smemo poseči. Hipokratska prisega jih tu podpira. Na drugi strani je mogoče zahtevo po uzakonitvi pravice do dostojanstvene smrti dobro podpreti izhajajoč iz človekovih oziroma pacientovih pravic, ki so oziroma bi morale biti način zaščite tega dostojanstva kot temeljne vrednote, na katero vsi prisegamo.

Nasprotniki evtanazije imajo torej na svoji strani tradicijo, ki seže do Hipokratovih časov. Toda ali je tradicija že tudi moralna utemeljitev? Nikakor. In vsekakor so v svoji oceni etično dopustnega od te iste tradicije odstopili že glede varovanja spočetega življenja, ker so za to našli prepričljive razloge. Zakaj torej ne bi odstopili tudi, kar zadeva prepoved povzročitve smrti, če za to obstajajo dobri razlogi?

Globoko žaljiva oznaka »lažni humanizem«

Zdravniška zbornica v Kodeksu medicinske deontologije zagovorništvo evtanazije označi kot »lažni humanizem«, s čimer vsem zagovornikom evtanazije pripisuje moralno izprijenost. Laž namreč ni le neresnica in lažni humanisti niso le neresnični humanisti, ki preprosto živijo v zmoti in bi jih bilo z dobro argumentacijo mogoče pritegniti na svojo stran. Ne, kdor laže, ne govori le neresnice, temveč hkrati tudi ve, da govori neresnico, in mu torej za resnico sploh ni mar. V resnici mu gre za moč, hoče zavajati, varati in prevladati. Z lažnivcem se ni smiselno pogovarjati glede resnice, njegovo ignoriranje je komaj sprejemljivo, aktivno zatiranje primerno.

Zame kot zagovornika prostovoljne evtanazije je ta oznaka, »lažni humanizem«, zaradi svojih moralnih vsebin globoko žaljiva. V svetu, ki mu vlada intelektualna in moralna poštenost, zdravnike postavlja pred alternativo, da ga ali obranijo in se spustijo v odkrito križarsko vojno proti drugi strani, ali pa, da ga umaknejo in se pri tem zagovornikom evtanazije opravičijo.

Vsekakor lahko ta izraz marsikaj pojasni. Na primer to, da smo šele pred dvema mesecema prišli do prvega javno znanega zdravnika, naklonjenega uzakonitvi evtanazije. Ste pred tem slišali še za katerega? Monolitnost, ki je glede tega v Sloveniji dihala iz zdravniškega stanu, se je kosala z ideološko enotnostjo revolucionarnih strank, v katerih ni prostora za oporečnike, niti za take, ki bi sicer ravnali v skladu z deontologijo, vendar bi si dovolili javno dvomiti vanjo.

Če razprave ni bilo niti znotraj zdravniškega stanu, je je bilo tem manj med njim in širšo javnostjo. Skratka, razprave v Sloveniji sploh ni bilo, ker so se zdravniki paternalistično odločili, da ni zaželena. Zdravniška diskvalifikacija zagovornikov evtanazije je bila v Sloveniji do zdaj enako učinkovita, kot so bile nekoč partijske direktive. Vse doslej je ostala nevprašljiva podmena, da imajo zdravniki nekakšno predpravico pri razpravljanju o teh vprašanjih. Tudi v odzivih na afero smo slišali predvsem zdravnike, kako se o tem paternalistično pogovarjajo med seboj. Na trenutke je bilo mogoče razumeti, kot da so edini pomembni v tej zgodbi. A niso.

Gre predvsem za nas, paciente, za dojetje naših pravic, katerih okvire postavlja ideja človekovih pravic. Ustrezno dojetje in primerna pravna zaščita človekovih pravic ob koncu življenja je vprašanje, na katerega lahko v liberalno demokratični družbi meritorno odgovorijo le državljanke in državljani, torej zdravniki, pacienti in tisti, ki niso ne eno ne drugo, enakovredno v strpnem in spoštljivem dialogu, ki bo temeljil na poznavanju relevantnih dejstev. Tudi glede poznavanja slednjih smo bili doslej zelo podhranjeni: bili smo denimo samo enostransko obveščeni o domnevnih hudih zlorabah programov evtanazije v Belgiji.

V tem pogledu je bila pomembna izjava predsednika Zdravniške zbornice Slovenije Andreja Možine, ki smo jo slišali te dni, da zdravniki nočejo prevzemati odgovornosti za pravni okvir odločitev ob koncu življenja, da je oblikovanje tega okvira stvar široke družbene razprave in politične, ne zdravniške odločitve. Te besede je pospremil s priznanjem, da je bila zbornica doslej preveč zaprta in da bo morala bolj široko odpreti vrata dialogu z družbo. Če pomislimo še na premike, ki smo jim priča na področju homeopatije, se res poraja upanje, da bomo reformo zdravstvenega sistema zastavili tudi kot etično prenovo, ne le ekonomsko.