Njena zgodovina je vse od nastanka pa do leta 1928 bolj ali manj neznana, zagotovo pa se ve, da je gospodinja in lastnica, Dermastjeva gospa, leta 1928 vse skupaj prodala gospodu Šternu (postala je vdova in sama nekako ni zmogla upravljati gostilne) za 850.000 takratnih denarnih enot. Slednji je gostilno v času vsesplošne krize leta 1933 prodal Alojzu Kraševcu. Le-ta je imel takrat skupaj z ženo Marjeto že pekarijo, mlekarno in gostilno na ljubljanskem gradu. Možakar je rad zahajal k Florjančku, tudi srknil ga je rad in je nekoč v rahlo maliganskem opoju podpisal kupoprodajno pogodbo, kar je njegovo ženo dodobra ujezilo, saj se je ona, trezna, kot je bila venomer, zavedala, da ta lokacija ni ravno neki loterijski zadetek, saj je takrat v njeni okolici delovalo že kar osem gostiln, vse na relaciji od današnje poslovne stavbe Smelta pa do Save (Angelca, Pri Alešu, Pri Ruskem carju, Belicijan, če naštejem le nekatere). A kar je bilo, je bilo, kupčija je bila sklenjena za 1.450.000 takratnih denarnih enot (ja, kar dobro je vse skupaj preplačal ubogi Alojz Kraševec), pa še rahlo so ga recimo temu opetnajstili, saj za ta denar ni kupil celotnega posestva, temveč le gostilno in nekaj malega poslopij (vse je bilo v hudo slabem stanju) okoli nje in pa seveda tudi nekaj malega pripadajoče zemlje. Alojz je bil sicer izučeni mesar, žena Marjeta pa si je gostilniška znanja nabrala med službovanjem na Malti. Imela sta dva otroka, sinova Alojza (rojen leta 1925) in Ljuba (1926), in ko je leta 1940 oče Alojz umrl, si je ovdovela družinica uredila bivanjske prostore v pomožnem poslopju. Mama Marjeta je oddala gostilno v najem, sama pa je odprla bife na ljubljanskem Friškovcu, kasneje pa na Vilharjevi cesti.
A nesreča ni počivala in zgodilo se je, da je leta 1945 nekdo iz malomarnosti povzročil hudo eksplozijo v okolici železniške postaje, ki je imela za posledico dokaj nenavaden dogodek: eno izmed cistern je namreč vrglo tako daleč, da je priletela kot projektil naravnost v poslopje, kjer je imela mama Marjeta bife, in ga popolnoma uničila. Tako je istega leta mama Marjeta spet prevzela gostilno, ki jo je vodila vse do leta 1947. Takrat so jo oblasti na silo zaprle, in sicer pod pretvezo, da je mama Marjeta doma klala na črno prašiče za prodajo v gostilni.
Nič ni pomagalo niti dejstvo, da je bil sin Lojze partizan, celo politkomisar. V partizane je odšel, ko se je leta 1943 vrnil iz Gonarsa, kamor je bil interniran. Znana je prigoda, ki dodobra priča o njegovi moralni drži – pripetilo se je namreč, da je nekoč od nekod prišel Lojze, takrat politkomisar s partizanskim imenom Emil, na kosilo in je videl, da ima kuhar dva kotla. Pa ga je povprašal, zakaj je temu tako. In ko mu je nič hudega sluteči kuhar odgovoril, da v enem kuha za vojake, v drugem pa za oficirje, je Lojze dobil ošpice in je takoj ukazal, da se kotla oziroma hrana v kotlih združi, rekoč: »Vsi smo borci! Ni nobene razlike!«
Mama Marjeta je umrla leta 1953 (v dokaj neverjetnih okoliščinah jo je povozil tramvaj na Žalah), leta 1960 so družini celotno premoženje zaplenili (slovita tako imenovana druga nacionalizacija), vse, razen gostilniške hiše. Ljubo se je leta 1954 poročil z Ljudmilo Rahne, a v zakonu ni bilo otrok. Mladoporočenca sta se leta 1960 odselila najprej v Nemčijo, kasneje v Švico, kjer je leta 1986 Ljubo umrl, Ljudmila pa je ostala lastnica ljubljanske gostilne, ki jo je s svojimi dokaj težko prigaranimi sredstvi tudi dodobra obnovila.
Po Ljubovi smrti je šla gostilna spet v najem Štiftarjevima dvema, Janku in Sonji, ki sta v zgradbi odprla bife, le-ta pa je deloval vse do leta 1992. Takrat je gostilno prevzela Ljudmilina nečakinja Zvonka Žagar. Vse skupaj so zaradi dotrajanosti podrli leta 1994 in na lokaciji je zrasla današnja gostilna (prav prihodnje leto bodo odprli še mini hotel, ki je poleg gostilne in v katerem bo 13 sob s 25 posteljami).
Gospa Ljudmila si seveda srčno želi, da bi se gostilniška tradicija nekako nadaljevala in za to obstajajo tudi skorajda vsi pogoji. Zvonkin brat Peter je prvovrstni prvi kuhar v gostilni, njegova žena Nevenka poskrbi za goste, in to naravnost fenomenalno, Zdenkin sin Simon se pa tudi že v kuhinji suka okoli štedilnikov.
Ni vrag, da se ne bodo Ljudmiline sanje uresničile. Tudi kar zadeva resnične vrhunske ponudbe. Od aperitivov (pelinkovec, borovničevec, viljamovka), pa vse do izjemnih žlahtnih vinskih kapljic iz prav vseh slovenskih vinorodnih okolij.
Tudi za še tako razvajene želodčke znajo in še kako zmorejo poskrbeti pri Florjančkovih, začenši z domačim narezkom, govejim karpačem, s filejem postrvi v čebulni marinadi ali pa s hobotnico v solati. In že so tu juhe – domača goveja, gobova ali pa zelenjavna. Potem pa jurčki z jajci, ocvrti repki škampov, domači sirovi štruklji, testenine s pršutom in smetano, rižota s puranom in hišna, malce pikantna mineštra, vampi v omaki ali ocvrti žabji kraki. In kakopak ta glavno: znameniti Florjančkov zrezek, pa žrebičkov medaljon s tartufi, zrezki in bifteki in ramsteki, pripravljeni na neskončno načinov, vse skupaj pa ozaljšano z ustreznimi prilogami (jim ni konca) in solatami (jim tudi ni konca).
Strežejo tudi brezmesne jedi (zelenjavni krožnik, olimski mladi sir na žaru, solato s pečeno mečarico), pa brezglutenske tudi, če tako zahtevajo gostje. Da o sladicah ne izgubljam ne časa ne besed – prvovrstne so, preizkušeno, čisto vse (slivov zavitek, orehovi štruklji, Florjančkova rezina, idr.). Kar je res, je preprosto res: pri Florjančkovih so jedi vrhunske, tudi zategadelj, ker družina z vsem srcem pripravlja vse, kar ponuja svojim gostom. Ljubezni je v izobilju v tem »božjem hramu« in to se enostavno – občuti. Poklon vsem skupaj. Iz srca!
