Ta bi zainteresirano spremljal sejanje zgodbe – hrvaški otoček, nekaj domačinov (bolj ali manj domoljubnih), nekaj vsakoletnih obiskovalcev (bolj ali manj konservativnih), nekaj novodošlih prišlekov (bolj ali manj spodobnih). Da njihov letošnji dopust ne bo zgolj mirno obmorsko poležavanje, zaslutimo iz ponavljajočih se opozoril o pihanju »sladkobnega vetra, zoprnega juga, ki je trosil več nadlog kot veselja«. Skozi vsako poglavje pobliže spoznamo enega od protagonistov in njihove zgodbe se, ko zadenejo ob kamen, filigransko prepletajo. Ponovno bi lahko kakšen od njih brez velike škode umanjkal, saj se avtorica psihologiziranju vsakega posameznika detajlno, celo pretirano posveti. Uspešno podaja stanje sveta, v katerem šteje le vsaka subjektivna resnica, individualna perspektiva, a junakom zato včasih zmanjka praznih mest, ki bi si jih bralec rad zapolnil z lastno domišljijo. Če se sploh še spomni, o katerem od množice likov teče beseda. Podobno se godi nekaterim spretno posajenim, a pretirano zalivanim metaforam; prevečkrat so namreč previdno razložene, kot da avtorica ne bi zaupala bralčevi intuiciji.
No, kritiški sitnobi v brk eden od ključnih likov, gospod Claudio, tik pred koncem romana tudi dejansko izgine, čeprav gre za izginotje, od katerega si obetamo preveč. V paničnem iskanju (zgodbe) se izkaže, da je potreboval Claudio le kratek oddih od vseh resnic. In predvsem, da ene same velike zgodbe ni. Paloma, Claudieva vnukinja, jo v romanu lovi z daljnogledom in fotoaparatom, bralec jo bo lahko uzrl na isti način zgolj v jeziku Kamenega semena. Bogata besedna žetev Veronike Simoniti, sicer tudi uveljavljene prevajalke, vabi torej garaškega prebiralca črk. Vsi drugi bodo po branju ostali bolj ali manj praznih rok.
