Z domačih polic so pobrali kozarce z marmelado in vloženo zelenjavo, njihovi otroci pa so se za sovrstnike, ki živijo v skromnih razmerah, odrekli nekaterim svojim igračam in oblačilom. Ko so se zadnji dan prejšnjega leta zbrali v gasilskem domu v Debru, niso mogli verjeti, da jim je samo v nekaj dneh uspelo zbrati toliko hrane. Po mnenju sekretarja območnega združenja Rdečega riža Laško Vlada Marota bodo lahko s paketi pomagali najmanj dvajsetim družinam.
Prazno skladišče laškega Rdečega križa
Pobudnik dobrodelne akcije je bil Bojan Špiler, ki je po poklicu policist, v prostem času tako kot njegov oče gasilec z dušo in telesom, sicer pa predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Laško. Bilo je tik pred božičnimi prazniki, ko se mu je nenadoma utrnila ideja, da bi lahko gasilci ob prehodu v novo leto naredili še kakšno dobro delo. Poklical je predsednike preostalih sedmih društev, ki sestavljajo Gasilsko zvezo Laško, in jim povedal, o čem razmišlja. Ker so bili vsi po vrsti navdušeni nad idejo, so se gasilci in gasilke takoj lotili dela. Čeprav mnogi med njimi ne živijo v izobilju in morajo gledati na vsak evro, so nesebično pripravljali pakete in bili veseli, da lahko pomagajo. Morda so s svojim dejanjem vendarle potrkali na vest tistih, ki imajo vsega dovolj, pa jim za stiske revnih in obupanih ljudi ni mar. »Občudujem njihovo zavzetost in dobrosrčnost. Res smo lahko ponosni nanje«, je dejal Marot, ko je prevzemal pakete s hrano, oblačili in igračami. Skladišče laškega Rdečega križa je namreč prazno. Vse pakete so že pred novim letom razdelili, tako da jim vsaka pomoč pride prav.
Vlado Marot opravlja delo sekretarja že 31 let. Spominja se, da je bilo včasih povsem drugače in da so se v Rdečem križu ukvarjali predvsem s programi in ne toliko s socialno problematiko. »S socialnimi težavami sem se kot sekretar prvič srečal leta 1989, ko so bila huda neurja, in nato leto kasneje ob poplavah. Zdaj pa je povsem drugače, iz leta v leto je težje. Za primerjavo lahko povem, da smo imeli pred petnajstimi leti v laški občini nekje med 40 in 50 družin, ki so bile potrebne pomoči, danes pa jih imamo že približno 430! Včasih se zgodi, da problematiko komaj obvladujemo«, je priznal Marot.
Pomoč bo šla v prave roke
Čeprav je sekretar z najdaljšim poklicnim stažem v Sloveniji, ga žalostne zgodbe ljudi še vedno pretresejo. Nekatere mu sežejo globoko v srce, spet druge ga ujezijo. Še vedno se namreč dogaja, da so med upravičenci do različnih socialnih pomoči tudi takšni, ki so zdravi, polni moči in bi lahko za družbo, ki jih podpira, naredili marsikaj koristnega.
Nekatere gasilce, ki so pred prazniki zbirali hrano, je mučilo vprašanje, ali bodo paketi res šli v prave roke. »Zagotavljam vam, da je vaša skrb odveč in da bodo pomoč, ki ste jo darovali, dobili samo tisti, ki jo resnično potrebujejo«, jim je obljubil Vlado Marot. Tudi sam je mnenja, da bi si določeni ljudje, če bi le hoteli, lahko pomagali sami. »Nekaterim se zdi prav fajn, če dobijo toliko različnih socialnih transferjev, da jim ni treba delati. To se mi zdi nepošteno do vseh tistih, ki se v stiski niso znašli po lastni krivdi. Ko pridejo na Rdeči križ prosit za pomoč, vsakega vprašam, kako si predstavlja svojo prihodnost, kakšni so njegovi načrti. Njihovi odgovori se zelo različni. Medtem ko večina ima načrte, močno voljo in bi z velikim veseljem sprejela vsako delo, pa se še vedno najdejo takšni, ki živijo iz dneva v dan in nimajo nobene vizije za prihodnost,« pripoveduje Marot.
V Gasilski zvezi Laško so enotnega mnenja, da bodo prihodnje leto akcijo ponovili. Ker je njihova dobrodelnost zelo »nalezljiva«, so prepričani, da se bodo zanjo ogreli tudi v preostalih slovenskih gasilskih društvih. Na vprašanje, od kod jim sploh toliko moči in energije, da lahko ob službi, družinskih obveznostih in napornem gasilskem delu ljudem pomagajo še s hrano, je Špiler skromno skomignil z rameni: »Takšni smo. Kadar pomagamo drugim, smo srečni in zadovoljni. To je pa največ, kar si lahko človek želi.«
