Da. Ko sem živel v Šoštanju, smo fantje veliko hodili v kino in gledali kavbojske filme, vesterne, saj doma še nismo imeli televizorjev. Vsak si je med kavbojskimi igrami nadel svoj vzdevek in jaz sem se odločil za junaka Djanga iz filma Django strelja prvi.
Prvih devet let življenja ste s starši preživeli na kmetiji vaših starih staršev v Belih Vodah pri Šoštanju. Je bila to dragocena življenjska šola?Oče je hodil v službo, mama pa je bila doma in pomagala staršem na kmetiji. Otroci smo morali na kmetiji poprijeti za različna dela: peljati živali na pašo, delati na njivi, pomagati pri spravilu sena, hranjenju živali. To so bile izkušnje, ki so me pozitivno zaznamovale predvsem glede delovnih navad ter pogledov in razmišljanj o življenju. Takrat ni bilo računalnikov, telefonov in podobnega, zato je bilo delo na kmetiji tudi nekakšna vrsta otroške igre.
Kmečko življenje ste po selitvi v Šoštanj zamenjali tudi za športnega.V Šoštanju smo živeli v graščini, fantje, ki smo se veliko družili, pa smo počeli marsikaj. Skoraj ves čas smo igrali nogomet, za igranje košarke smo si sami naredili koše, igrali smo tudi rokomet. Veliko časa smo preživeli na smučarski skakalnici, na kateri je letelo tudi do petnajst metrov in kjer smo skrivoma pokadili tudi kakšno cigareto, pozimi smo veliko smučali… Da me je okužil z rokometom, ima največ zaslug tri leta mlajši brat Jože, ki je sicer pred rokometom treniral košarko.
Toda za rokomet vas je dokončno prepričal trener Miro Požun, ko ste mu pomagali graditi hišo.Najprej med malico, potem pa še med večerjo me je Miro, ki je iskal igralce za mladinsko ekipo Šoštanja, vprašal, ali bi se priključil treningom, moj odgovor pa je bil pozitiven. Vseeno sem z rokometom začel pozno, pri petnajstih, skoraj šestnajstih letih, saj sem pred tem treniral košarko in nogomet. V današnjem času ob tako poznem začetku ne moreš uspeti v skoraj nobenem športu.
Mladi želijo biti napadalci in dajati gole, ne pa vratarji ali obrambni igralci. Zakaj ste se odločili za vratarja?Iz naše klape iz graščine je Slavko Slatinšek takrat že treniral rokomet in bil vratar. Požun ga je vprašal o meni in Slatinšek mu je dejal, da bi jaz lahko šel na gol, ker sem večino časa preživel med vratnicama tudi pri nogometu. V nogometni ekipi, ki smo jo zbrali na hitro, sprva nismo imeli vratarja in sem v gol šel jaz. V rokometu sem se hitro pridružil članski ekipi, kar je pomenilo treninge tako s člansko kot mladinsko zasedbo, kmalu pa sem se odločil tudi za trenerstvo, spet na Požunov nagovor. A zares težko je bilo usklajevati redno službo, aktivno igranje in treniranje mlajših selekcij.
Z izjemo enoletnega igranja v Celovcu ste bili ves čas član domačih klubov. Vas zaradi trenerstva in službe ni vleklo v tujino ali ni bilo ponudb?Oboje. Takrat smo igrali v močni jugoslovanski ligi in ni bilo potrebe za odhod v tujino, od koder pa tudi ni bilo toliko ponudb. Nekaj časa sem imel težave s šumom na srcu, zato so mi zdravniki odsvetovali večje napore in obremenitve. Ko se je Slovenj Gradec drugič uvrstil v jugoligo, sem sprejel njegovo ponudbo, čeprav sem imel tudi ponudbo takratnega prvaka, Minerve iz Griž. To je bilo edinkrat, da sem v Sloveniji igral za drug klub razen matičnega. Avstrija? Skoraj čisti amaterizem. Večinoma sem prihajal le na tekme, treniral sem doma, večinoma sam, občasno tudi s kakšno ekipo, na primer z žensko v Velenju, ko je bil trener Požun. V Celovec sem odhajal ob petkih, tam opravil trening, ob sobotah pa smo imeli tekme.
Vam je rokomet olajšal tudi takrat obvezno služenje vojaškega roka?Vsekakor, čeprav sem odhod v vojsko prelagal kar nekaj časa in odšel šele pri 22 letih. Mnogim se bo to slišalo čudno, a imam lepe spomine na obdobje v vojski. Današnjim generacijam služenje vojaškega roka verjetno manjka, kajti tam dobiš veliko dragocenih izkušenj, delovnih navad, naučiš se reda in discipline. Že na začetku služenja v Trebinjah v Bosni in Hercegovini sem se pridružil rokometni ekipi in bil zaradi nastopa na vojaškem prvenstvu v Splitu takoj en mesec odsoten. V vojski sem imel veliko časa za treninge in tekme, prav tako po prekomandi v vojaško policijo, kjer sem med drugim varoval tudi Titovo vilo v Kuparih.
Bi še nadaljevali vratarsko kariero, če si pri 36 letih ne bi zlomili gležnja?Že leto, dve prej sem trenerju Požunu dejal, da bi se rad poslovil. A ker novi vratar v pripravljalnem obdobju ni pokazal pričakovanega, jaz pa sem še redno treniral, se to ni zgodilo. Toda v sezoni 1992/93 sem si na tekmi proti trboveljskemu Rudarju zlomil gleženj in kariero končal. Operacija ni bila potrebna, okrevanje pa je bilo vseeno dolgo.
Ste kdaj razmišljali, da bi pustili redno službo v Gorenju, kjer delate že desetletja, in se poklicno ukvarjali le s trenerstvom?Ne, nikoli. Vsi vemo, kakšna je trenerska služba: danes si, jutri te ni. In potem, če dobiš kot trener nogo, je najti novo službo, predvsem v mojih letih, zelo težko. Poleg tega mi je Gorenje pri usklajevanju službenih in rokometnih obveznosti vedno šlo na roko. Če ne bi imel tako razumevajočega delodajalca, to ne bi bilo mogoče.
Ali ste zdaj 26-letno hčer Tanjo, nekdanjo rokometašico in zdajšnjo trenerko, kdaj silili v rokomet?Nikoli je nisem silil ali nagovarjal za rokomet, prav tako za noben drug šport. Tako kot jaz se je tudi ona v mladih letih ukvarjala z različnimi športi: plavanje, smučanje, tenis, nato se je sama odločila za rokomet. V šestem razredu se je priključila velenjskemu klubu, po dolgoletnem igranju pa je pred dvema sezonama postala trenerka mlajših selekcij. Gledal sem malo tekem, ko je bila še igralka. Nikoli je nisem kritiziral ali pametoval, kako naj igra, ampak sem jo predvsem tolažil po porazih. To velja tudi zdaj, ko je trenerka; občasno ji pomagam le s kakšno literaturo in nasveti.
V športu obstajajo trenerji diktatorji in trenerji demokrati. Vi s svojim pedagoškim in očetovskim pristopom spadate med slednje, mar ne?Verjetno res, ampak tudi jaz se skozi trenersko kariero spreminjam. Na začetku sem bil v mlajših selekcijah bolj ali manj diktator: želel in hotel sem, da mladi spoznajo, da mora biti disciplina tudi izven igrišča, ne le na njem in v igri. Včasih sem ob robu igrišča veliko skakal in krilil z rokami, precej več kot zdaj, ko mi nekateri očitajo, da sem preveč miren. Kasneje so se zadeve malce spremenile in vse le ni tako strogo. Igralcem občasno dovolim spiti kakšno pivo, po velikih zmagah se tudi skupaj malce poveselimo. Fantom je potrebno vsaj občasno dovoliti in omogočiti tudi stvari, ki po športni plati načeloma ne spadajo med dovoljene. Tudi to je del športnega življenja, a tega ne sme biti med pripravami in pred tekmami. Na treningih se rad pošalim, toda to ne pomeni, da od fantov ne zahtevam svojega. Priznam, občasno sem tudi malce živčen, a upam, da me igralci razumejo in dobro sprejemajo takšnega, kakršen sem.
Ampak obstaja velika nevarnost, da igralci, ki so načeloma hitro pokvarljivo blago, hitro izkoristijo demokracijo in pomanjkanje trde roke.Demokratični pristop je tudi dvorezni meč in nekateri igralci lahko, kot bi rekli na jugu, začnejo »hvatati krivine«. Mislim, da se pravi športniki zavedajo svojih dolžnosti, da le dobro delo prinaša uspehe, ti pa posledično dobre plače in dobro življenje. Seveda se najdejo tudi takšni, ki tako ali drugače izkoristijo trenerjevo dobroto, a s tem najbolj škodijo sebi. Ne spomnim se, da bi v moji trenerski karieri kakšen igralec izrazito izstopal na slab način.
Ste kot trener nagnjeni k preverjanju, ali so igralci pravočasno v posteljah, ali slučajno ne popivajo?Ne. No, včasih, predvsem med pripravami, mogoče malce pogledam, kaj se dogaja v ozadju. Da pa bi fante lovil in iskal po mestu in jih preverjal – ne, to mi ne pade na pamet. Čeprav imam občutek, da se mogoče kdo občasno tudi ne drži dogovorjene nočne ure.
Če primerjate sebe kot igralca in svoje takratne soigralce z zdajšnjimi generacijami – so razlike velike?Seveda so. V mentaliteti, načinu razmišljanja in delovanja, vrednotah, odnosu do športnih in drugih obveznosti… Nekoč smo bili igralci usmerjeni predvsem v to, da smo bili dobra klapa, veliko smo se družili tudi izven rokometa, bili smo pravi prijatelji. Skoraj vsi smo živeli v istem mestu, tujcev v ekipi ni bilo, prav tako ne denarja, ki med igralce posledično prinaša tudi ljubosumje in zavist. Nismo igrali za denar, uživali smo na treningih, tekmah in po njih. Veseli smo bili že, da smo kdaj dobili športne copate, po tekmah pa sendvič in pivo. Ker smo veliko igrali na prostem, smo morali pozimi pogosto prijeti za lopato in kidati sneg z igrišča, da smo lahko trenirali ali igrali. Današnje generacije so povsem drugačne, kar izhaja že iz vzgoje doma in v šoli. Težko dobiš mladega fanta, ki se bo odrekel računalniku, telefonu, zabavi in podobnemu ter se predal športu, vsak dan treniral, igral tekme, pozabil na marsikaj prijetnejšega…
Po športnih neuspehih se menda najraje umaknete v samoto.Porazi me ubijajo in po njih sem izčrpan, prav tako tudi po zmagah na težkih tekmah. Velik krivec za to sem tudi sam, ker zaradi živčnosti spijem veliko kave. V težkih trenutkih sem najraje sam, v svojem svetu, in imam rad mir, da me nihče ničesar ne sprašuje in da me pustijo pri miru. Veliko razmišljam, čeprav dobro vem, da za nazaj ni mogoče ničesar spremeniti. Pred tekmami in po njih sem bolj zaprt vase, zato je v takšnih trenutkih komur koli težko biti z mano.
Čeprav navzven delujete zelo mirno in resno, znate biti tudi precej veseli, družabni in zabavni.Težko je sam sebe analizirati in ocenjevati. Se pa rad pošalim, tako doma kot v družbi najbližjih in prijateljev, v službi, z igralci. A kot sem dejal, sem veliko v svojem svetu in delujem resno. Tudi ženske v službi so mi v šali večkrat dejale, da včasih tako grdo gledam, da se raje obrnejo stran.
Kako si polnite baterije po naporih?Zaradi službe in rokometa imam zelo malo prostega časa. Vseeno ga je kakšna urica več v primerjavi z obdobjem med letoma 2010 in 2013, ko sem bil trener Trima in sem se skoraj vsakodnevno vozil na treninge v Trebnje. Rad imam sprehode, kolesarjenje, pozimi si privoščim smučanje, poleti pa malce daljši dopust, vsaj en mesec na morju, da si napolnim baterije. Mogoče bo zvenelo čudno, a najbolj se sprostim tako, da sem tiho, čeprav to verjetno ni najbolje za druge.
