»Dobro se spomnim, kdaj je prišla na prvi trening,« je tekaški trener Pavel Dornik pred leti sredi planine Javornik na Pokljuki med vadbo mladih tekačev kranjskega TSK Triglav začel pripoved o prvih korakih mlade tekačice. »Njen oče mi je zatrdil, da zna smučati. To bi skoraj bilo potrebno, saj je prišla na trening v skupino, kjer niso bili začetniki, poteg tega je bila še starejša. Le malo je manjkalo in bi svetoval, naj prihodnjič kar ostane doma. K sreči sem pri njej opazil nekaj več in tega nisem naredil. Je kar preveč pridna. Ko je konec zime, že dela vaje za moč na tekaškem simulatorju ali teče. Vem, da tudi tedaj, ko sem rekel, da ne sme. Ima 'motor' in vse drugo za vrhunsko tekačico, le na snegu ji še manjka smučarskih fines,« je pripovedoval Dornik, reprezentant starejše generacije in trener z ugledom enega najuspešnejših za mlade upe, ki je v svoji trenerski karieri povezan z vzponi tekaških sredin v Kamniku, Dolu pri Ljubljani, Logatcu, Medvodah, Kranju...
Govoril je o Lei Einfalt. Tekačica iz Zbilj si je v soboto v Davosu z 20. mestom pritekla prve točke svetovnega pokala. Ni čudež in tudi nepričakovano ne. Lea ob Niki Razinger in Anamariji Lampič velja za trojček tekaške prihodnosti, ki jo Sloveniji že zavidajo največje velesile. Ne gre za to, da je trinajsta slovenska smučarska tekačica z uvrstitvijo med trideseterico ter šesta med dvajseterico na razdalji. Še udarnejša je primerjava, ki se ponuja od odkritega talenta. Prve točke si je pritekla sedem mesecev po dopolnjenem dvajsetem letu, Petra Majdič štiri mesece prej. »Tudi ta primerjava me je zanimala,« je razkrila Lea Einfalt, zgovorna študentka, po opravljenem prvem letniku fakultete za šport, ki pa se je že odločila za študijski premor in se posvetila – teku. »Sem perfekcionistka in vsega ne zmorem delati tako dobro, kot želim. Zato sem se tako odločila in po Davosu še bolj drži.« Je na poti v profesionalizem.
Po dnevu pri trinajstih, ko je prvič okusila športno dejavnost mlajše sestre Ule, in vrstnikov, ki so jo potegnili v smučino, in je stopila pred strogega Pavla Dornika ter se potem v naslednjih štirih mesecih v joku odločila pustiti badminton, kjer je tudi že bila uspešna, se jo je kmalu prijel sloves (najbolj) talentirane tekačice. Če omenimo samo smučarske prelomnice od pokala Topolino do kolajne na olimpijskem festivalu evropske mladine v Liberecu 2011 in na mladinskih olimpijskih igrah 2012 v Innsbrucku, kolajne na nordijskem mladinskem svetovnem prvenstvu, vmes pa je tako mimogrede dodala še naslov svetovne prvakinje v gorskih tekih. Talent z veliko začetnico.
A če bi po Davosu še naprej govorili o talentirani tekačici, bi jo že kar malo užalili. Najboljših 20 in zaostanek minute 12 sekund za kraljico Marit na desetki je rezerviran za izdelane in izkušene tekačice. Ona pa po sedmih tekmah svetovnega pokala, nalašč točno leto po lanskem debiju na istem prizorišču. Kot najmlajša v konkurenci. Le nekaj sekund za Čehinjo Petro Novakovo, najhitrejšo mlajšo članico U-23. Zdi se, da je meja le nebo. »Ni mi težko priznati, da treniram za olimpijsko kolajno,« je že njena znana motivacijska fraza.
Seveda so dokončno v Davosu vsi opazili svetlolasko letnika 1994. »Tudi sama sem vedela, da se bo zgodilo, ko se bodo kolikor toliko izšle vse okoliščine. Moram priznati, da sem na nekaj tekmah delala osnovnošolske napake.« Ko jih našteje, je očitno samo eno: ima še ogromno rezerv. Od prvin tehnike do smučanja, taktike, moči. In ni skrbi, da bi jo trenerji »prekurili«. Njeno telo ima zelo dobre regeneracijske sposobnosti in prenese veliko. To vedo bivši dolgoletni klubski trener Rok Šolar in sedanja Marko Gracer ter ekspert za tehniko Per Torvik. »Bistveno povečan obseg treninga sem dobro prenesla. Sedaj že komaj čakam tudi etapni Tour de Ski in vzpon na Alpe Cermis,« pojasnilo naveže na kratkoročne cilje v januarju. In ima bogato kri in visok »VO2 max«, kot strokovnjaki označijo maksimalno sposobnost porabe kisika (68). Limit, ki je v smučarskem teku eden ključnih.
Ne bo daleč dan, ko bo na smučeh pritekla tudi mimo kraljice Marit Bjoergen, kot je letos poleti na gorskem teku na Norveškem. Hitreje sta klanec zmogli le Therese Johaug in Heidi Weng. Ni naključje, da so to trenutno najboljše tri v skupni razvrstitvi svetovnega pokala. Čudežev v teku ni, a Lei se vse še zdi malo smešno. »Ko sem na tistem teku, ki mu Norvežani v pripravljalnem obdobju dajo velik pomen, pritekla mimo Marit, se mi je kar smešno zdelo. Bila je utrujena, krivilo jo je k tlom. Zame dober občutek. Sedaj me že vse pozdravljajo, nobena več, ko pritečem mimo, ne strmi predse ali v tla. Smešno.«
