Ultra hitro na akademijo. Pri 13 letih je zmagala na državnem tekmovanju TEMSIG in ena od nagrad, ki jih je prejela, je bil seminar po lastni izbiri; njen takratni profesor Damir Hamidulin na Glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik ji je predlagal profesorja Dešpalja. Dva tedna je bila pri njem na seminarju v Zadru in takoj sta se ujela. Povabil jo je še na dva seminarja, nato za leto dni v svojo pripravnico in nato še v svoj razred na akademijo. Dešpalj je znan po tem, da svoje študente izbira sam po seminarjih, festivalih, tekmovanjih. »Vsakega najprej temeljito preveri z različno zahtevno literaturo, različnimi časovnimi roki, potem pa se odloči,« pravi Mandičeva, ki je bila pri tem legendarnem profesorju, pri katerem sta študirala tudi Karmen Pečar in Luka Šulić, kar sedem let.
Dunaj. Zadnje leto pogosto deluje na Dunaju, v komornem ansamblu WISE (Wiener International Soloists Ensemble). Ansambel šteje šestnajst članov, ki se angažirajo v različne projekte, od duetov pa vse do komornega orkestra. V zadnjem mesecu so denimo izvedli Borodinov 2. kvartet in Šostakovičev 8. kvartet, še pred tem pa Schubertov kvintet za dva čela. »Zbrali smo se izključno mladi glasbeniki, da sami naredimo nekaj zase, si organiziramo koncerte, kajti mladim je dandanes brez podpore precej težko, še posebej pa na Dunaju, saj so tam zelo zvesti svoji tradiciji. Zato več priložnosti dobijo Avstrijci ali vsaj tisti, ki študirajo v Avstriji,« pripoveduje Mandičeva. V ansamblu WISE ni nobenega Avstrijca, člani – Nizozemci, Angleži, Rusi, Hrvati, Italijani – pa so večinoma študirali na Dunaju. Sami seveda z narodnostmi niso obremenjeni, odprti so za vse, pomembno je le, da je glasbenik kakovosten. Gre za godalni ansambel, priložnostno pa se jim pridružijo tudi drugi inštrumentalisti. Pred kratkim so izvajali Šostakovičevih Sedem Romanc za sopran, violino, violončelo in klavir ter Maiblumen blüten überall za godalni sekstet in sopran A. Zemlinskega.
Po Evropi in naokrog. Švica, Italija, Nemčija, Liechtenstein, Nizozemska, Švedska, Danska in Rusija so samo nekatere od držav, kjer nastopa. Lani je gostovala na festivalu v Grčiji in Parizu pa v Izraelu in na Japonskem. Trenutno je na Floridi, kamor so jo povabili s Crescendo Winter Music festivala: vodi mojstrski tečaj za violončelo, nastopila pa bo v šestih godalnih kvartetih ter v dveh oktetih. Prvi teden februarja bo v Pragi pod taktirko Petra Pololanika izvedla skladbo kanadskega skladatelja Guya Bacosa Mourning za violončelo in orkester, še posebej pa se veseli, ko bo zadnji teden februarja na Švedskem v Stockholmu z italijanskim čelistom Giacomom Torlontanom izvedla skladbo Violoncelles, vibrez! Giovannija Sollime, delo za dva čela in komorni godalni orkester. In potem jo spet čaka obisk v Izraelu.
Brez agenta. Vse koncerte si ureja sama, za zdaj še nima svojega agenta. »Poznam že toliko ljudi, da se pravzaprav vse odvija samo od sebe, ljudje me kar kličejo in vabijo. Sicer pa so se festivali, ki jih obiskujem, po nekajletni krizi spet finančno malce okrepili pa tudi njihov umetniški nivo je višji kot pred leti,« pravi čelistka. Poleg potnih stroškov so zdaj kriti tudi honorarji. Trenutno ima status svobodnega umetnika, zelo resno pa razmišlja o nadaljevanju študija, doktoratu iz violončela. Možnosti ima veliko, pred kratkim je bila na festivalu Cello Akademie Rutesheim v Nemčiji, kjer je z orkestrom igrala Haydnov koncert v D-duru in sodelovala s svetovno priznanimi profesorji ter dobila različne ponudbe za študij, tako da se še odloča med Nemčijo, Švedsko in Londonom.
Radovedna za vse žanre. »Žanrsko nisem opredeljena, na koncertnih programih vedno rada združujem cel spekter stilov in zvrsti, vse me zanima in vse mi leži. Od stare glasbe, romantike pa do sodobnikov, kot so denimo Schnittke, Britten, Ligeti in Lutosławski. Bach pa ima pri meni vendarle posebno mesto. V njegovem času so čelo poznali predvsem kot spremljevalni inštrument, basso continuo, Bacha pa so vendarle zanimale različne zmožnosti tega inštrumenta in tako smo dobili šest znamenitih suit za čelo solo, ki so danes na železnem repertoarju vsakega čelista. Suite se skozi zgodovino niso uveljavile na koncertnih odrih, širšemu občinstvu jih je šele v začetku 20. stoletja približal legendarni Pablo Casals,« pripoveduje mlada čelistka.
Slovenija. Razpeta med koncerte prihaja domov le vsake toliko, za nekaj dni, tu ima starše in brata. Kot koncertantka je v tem prostoru skorajda nepoznana, vendar se tudi to spreminja, kajti v zadnjem času je imela kar nekaj nastopov. V okviru GM odra Glasbene mladine Slovenije je nastopila v duetu s klavirjem; na dveh koncertih je nastopila s Simono Đonlić, na dveh pa z Italijanko Carmen Anastasio. Carmen Anastasio je prvič spoznala šele letos v projektu Echos, v duet sta ju združila profesorja Tomaž Lorenz in Robert Turin iz Italije, kar se je izkazalo za zelo dobro potezo; odlično sta se ujeli, avgusta sta imeli prvi koncert in zdaj nadaljujeta glasbeno pot kot EchosProject Duo. V tej sezoni je v okviru GML nastopila še s pianistom Tadejem Horvatom. Z njim bo 18. januarja izvedla recital še v ciklu Glasbene nedelje v Unionu v Ljubljani.
Njen violončelo. Ima violončelo iz leta 1770, narejen v Franciji, neznanega izdelovalca. Našla ga je v neki mojstrski delavnici v Mainzu v Nemčiji, kjer se ukvarjajo izključno s starimi inštrumenti. »Že ko sem ga zagledala, mi je bil vizualno takoj všeč, ko pa sem odigrala prvi ton, sem rekla: to je to! Za čelista imam majhno roko in posledično potrebujem manjši čelo. Po manjših inštrumentih je ogromno povpraševanja tudi v Aziji, trg pa je že v osnovi manjši kot pri standardni velikosti čel. Najti dober in dostopen inštrument je zelo težko. Iskala in izbirala sem kar sedem let, obiskala sem ogromno mojstrov in delavnic in čakanje se je izplačalo,« še pravi Alja Mandič.
