Kronika pozabljanja si naziv roman zasluži predvsem zato, ker obravnava človekovo najpomembnejšo, a nikoli izbojevano bitko – s časom ali smrtjo –, hkrati pa se zaveda, kako čas skupaj držijo prhki spomini, ki jim gre bodisi verjeti bodisi ne. V načinu je to pogosto poezija v prozi, utopljena v dnevnik. Pripovedujoči starec je človek velikih senzibilitet, ki v ljudski domišljiji pritičejo ostarelim (motivom ljudske domišljije pa pripovedovalec sam vseskozi oporeka, ko nam starajoče prikazuje enako zagrenjene, sebične, nespametne in malenkostne, kot so mladi). O svojem življenju, povprečno bedastem in povprečno veličastnem, je sposoben kramljati brez prevelikega patosa (poetičnost mu uspe zvezati brez patetičnosti) ali navezanosti, zato bralcu resnično ni težko poslušati, kaj ima povedati.
Po osnovni tonalnosti delo spominja na serijo romanov Juliana Barnesa Nč bat (tudi ta je izšel pri Gogi), Smisel konca in Stopnje življenja, v katerih se ne zgodi kaj dosti razen tega, da se avtor/pripovedovalec pomiri z vsem, kar se je in ni zgodilo. Kronika pozabljanja zgodbo meditativno odplakne, da bi lahko zasijala lepota, ki v resnici sestavlja življenje: nekaj drobcev izkušnje, nekaj revizij, nekaj ljubezni, nekaj vsega po malem. Preglju je uspelo vstopiti v tišino zadnjih dni in jo razburkati ravno toliko, da se ji bralci upamo posvetiti. Razviti govorico milosti ni majhna stvar.
