Je bil razlog za odločitev režiserja Vita Tauferja (kot dramaturg sodeluje Tomaž Toporišič), da imenom (oseb, zemljišč…) priskrbi slovenske različice, v vzpostavitvi neposrednejše vezi z našim prostorom oziroma v bolj prepoznavni navezavi nanj? Bi sicer svet ameriških prodajalcev lahko preveč dojemali kot nekaj zelo oddaljenega? Kakor koli, Taufer se je Mametove igre, ki jo odlikuje skrbno izdelan govor, v besedišču precej bazičen, a obenem govor, ki se nenehno udejanja – in se tako ponuja v podrobnejšo obdelavo –, lotil z določenim upoštevanjem dramatikove scenaristične predelave za istoimenski film iz leta 1992 in v uprizoritev vključil filmsko figuro zgleda uspešnosti, ki se s svojo (besedno) močjo spravi na prodajalce in jim predloži novo merilno lestvico uspeha, na kateri tretje mesto že pomeni izgubo službe. Toda če je s tem vložkom Taufer sledil Mametu samemu, je v uprizoritev bolj kot prikaz dodatnega zaostrenja pritiska vnesel še eno od ponazoritvenih upodobitev.
Dogajanje Taufer sicer skorajda v celoti umesti v pisarniški prostor, ki v scenografiji Mateja Stupice oddaja hlad – in nas z nakazanimi rešetkami na vratnem oknu morda opominja na ujetost v kolesje posla? –; medtem ko je v prizor, v katerem najuspešnejši prodajalec kar na vlaku zapeljuje potencialnega kupca, na bolj kot ne dekorativen način vključena tudi projekcija mimobežne pokrajine. Prehode med prizori vidno zaznamuje vsakokratno zagrnjenje zavese, opremlja pa jih glasba Aleksandra Pešuta - Schatzija, ki po svojem značaju deluje, kot bi se namenila popestriti čakanje na nadaljevanje. Pravzaprav se v tem približuje še drugim uprizoritvenim prijemom, ki vnos komičnega izpeljejo na ravni zgolj pestrega – torej tako, da za smehom pravzaprav ne ostane nič kaj drugega.
Tauferjev Glengarry Glen Ross se, kot deluje, oblikovno pretirano sestavi po principu klišejskih podob (denimo surovega upoštevanja uspešnosti) in kljub posameznim igralskim vložkom premalo gradi na notranji izčiščenosti odnosov in jezikovnih plasti, ki bi jo lahko dosegel, kot se zdi, šele z bolj poglobljenim uprizoritvenim zastavkom v načinu samega igralskega podajanja. Uprizarjanje se nasploh ustavi na ravni ugajanja in se bolj kot s konkretnejšo obdelavo tematskega polja Mametove igre z današnje perspektive zadovolji s takšnimi prijemi, kakršne so denimo (sicer precej nepotrebne) prilagoditve.
