Da, tako dolgo zgodovino ima ta stavba, ki se je, bog si ga vedi po kakšnem čudežu, kljub vsem ljubljanskim urbanistično-arhitekturnim spremembam ohranila do danes.
Kot najstarejši izpričani lastniki te hiše, ki je bila takrat seveda zgledna kmetija, so prepoznani Grmekovi, od njih pa naj bi poslopje kupil orglar Janez Miha Stainhoffer, ki je v Ljubljano prišel iz Vestfalije. Potem so se lastniki menjavali, od Goloba, ki naj bi bil pek, do Debeljakovih in Kancianievih. Za časa njihovega lastništva je stavba pridobila eno nadstropje, takratno krčmo pa je vodil Matevž Klobovs iz Poljan nad Škofjo Loko. V tistih časih, torej okoli leta 1805, je stavba dobila slovito hišno številko 6, po kateri je potem tudi gostilna ime ohranila vse do danes, stavba pa je to hišno številko zadržala kar tri četrt stoletja. Lastništvo so nadaljevali Jevnikarjevi (star slovenski gostilniški rod; Anton Jevnikar je bil zelo zaslužen za razvoj ljubljanskega gasilstva), Beličevi (Ivan Belič je stavbo po znamenitem ljubljanskem potresu leta 1895 temeljito obnovil, gostilno pa tudi sam vodil celih 32 let) in Zalaznikovi. Leta 1909 je Aleš Zalaznik prevzel vodstvo kuhinje v hotelu Union, kasneje vodenje restavracije v hotelu Slon, Šestico pa je tudi on zgledno prenovil, potem ko jo je leta 1923 prevzel. Namenil ji je lepše pročelje, dvorišče je spremenil v lep vrt, ko pa je on umrl, je njegovo delo nadaljevala njegova žena Terezija Zalaznik, ki je poskrbela za čudovit velik salon, dodala pa tudi kegljišče in tri zidane lože na levi strani vrta.
V rahlo novejši dobi je bila gostilna tako imenovano družbeno podjetje (starejši znajo povedati, da je bila takoj po drugi svetovni vojni svojevrstna posebnost, saj je imela status gostilne »zaprtega tipa«, vanjo pa naj bi zahajali predvsem člani zloglasne Udbe), najprej v sklopu Daj-Dama, potem pa Gostinskega podjetja Vič, vse dokler ni leta 2007 Marko Buštelja skupaj s prijateljem Igorjem Coljo sprejel drzno odločitev, da vse skupaj vzame v svoje roke. In tudi je; možakarja sta pljunila v roke in temu legendarnemu ljubljanskemu »hramu, kjer Bog roko ven moli,« povrnila ves nekdanji starodavni kvalitativni blišč, pa naj je govor o ambientu ali pa (če ne predvsem) o naravnost vrhunski kulinarično-enološki ponudbi.
»Zekser«, kot so gostilno včasih radi poimenovali, so obiskovali mnogi znameniti ljudje (tudi dandanašnji ni prav nič drugače), od Prešerna, Čopa, Plečnika pa vse do bivšega maršala Tita. Slednji je, vsaj tako pravijo, z veseljem nagnil vrček piva union, ki ga točijo že vse od začetka, torej neprekinjenih 150 let.
Šestico je lokacijsko praktično nemogoče zgrešiti, saj je prestiž mesta Ljubljane, tudi že skorajda njen zaščitni znak. V njej svojim gostom ponujajo vse, kar vsaj malo diši po slovenskem.
Kraški pršut z olivami in tolminskim sirom, medvedov pršut z domačo brusnično marmelado, savinjski želodec z domačo čebulno marmelado, potem pa juhe in juhice, od goveje, gobove, ki jo postrežejo v kruhovi skodeli, pa vse do štajerske kisle juhe in ješprenjčkovega mineštrona. Da se prebavni trakt ne poleni, poskrbijo domača polenta s svežim paradižnikom, česnovim oljem in mocarelo, bela polenta s hobotnico, češnjevim paradižnikom in poprom v omaki, istrski pljukanci s pršutom in jurčki, istrski fuži s tartufato, idrijski žlikrofi s skuto, panceto in šparglji ali pa domači ajdovi žepki s skuto in bučkami. In že smo pri glavnih jedeh: meso na tisoč in en način, s posebnim poudarkom na jedi, ki se ji reče kraljevi biftek šestica v prešani slanini, polnjen z gamberi in pršutom v zeliščni omaki s praženimi pinjolami pa s pirejem iz domačega koruznega zdroba in julienne zelenjavo (glej recept). Slovito kranjsko klobaso se tudi dobi, da o kmečki pojedini (pečenica, krvavica, ajdovi žganci s kislim zeljem, vse ozaljšano z ocvirki) ne izgubljamo besed.
Že od nekdaj slovijo po jedeh na žlico: jota, golaž, vampi (tudi »mešano«, kakopak), telečja obara. In tudi pri ribah je njihova ponudba veliko več kot le zgledna – potočne postrvi in morske »reprezentativke«, skupaj s kalamari in hobotnicami, vse je tu. Prav posebej pa so se potrudili pri ponudbi najrazličnejših solat: na primer piščančja z gorgonzolo, mavrična, sestavljena iz vsega živega, pa dunajska (solata, puran, tatarski preliv) in solata šestica (zelena solata, rukola, češnjev paradižnik, goveja tagliata, popečena panceta, na zeliščnem maslu popečene kocke kruha, gorgonzola in prav poseben preliv).
Imajo certifikat za prekmursko gibanico, ponujajo pa tudi domače raviole, polnjene s kakavom in pomarančo, vse v nugat omaki, pa žafranovo panakoto z brusnično omako, domače, omamno dobre zavitke se tudi dobi.
Pijač je resnično ogromno in najraznovrstnejše so, vse po vrsti vrhunskega izbornega porekla. Resnično bogata ponudba, ki je ne srečaš prav pogosto.
Lastnika gre pohvaliti tudi zato, ker nista zaspala na lovorikah, temveč se trudita s tematskimi večeri (večina je zasnovana kot predstavitev slovenske kulturne dediščine). Po eni strani popestrita gostilniško ponudbo, po drugi pa več kot zgledno skrbita za ohranjanje vsega, kar nas Slovence opredeljuje kot vsem drugim evropskim narodom enakovreden narod.
Čestitke, Marko in Igor. Iskrene čestitke!
