Vse skupaj naj bi se začelo s kmetijo, ko pa se je leta 1871 k hiši priženil hlapec iz neke loške gostilne, je ta s svojim znanjem, ki si ga je v omenjeni loški gostilni pridobil, odprl tudi krčmo. Ljudje vedo povedati, da je bila tistihdob gospodinja dokaj obilna, a tudi srčno dobra ženska, ki je sama pekla kruh in ga tudi delila med reveže. Ljudje so začeli prihajati od blizu in daleč, med njimi pa je bil tudi sloviti slovenski pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki je prijateljeval z obema župnikoma, s tistim iz Reteč pa tudi s tistim iz bližnje Sore. V gostilni še dandanašnji hranijo zgodovinski zapis, ki ga je »skup spravil« prav Finžgar in v katerem opisuje, kako je nekega dne k njim, k vsem trem prej omenjenim župnikom, vsa razburjeno objokana prihrumela žena takratnega krčmarja Tilka (sestra dr. Janeza Evangelista Kreka) in hitela pripovedovat, kako po krčmi razbijaško lomasti neki huzarski poročnik in razbija vse, kar mu pride pod roke. No, vrli božji pastirji so odhiteli na pomoč in vse skupaj se je končalo tako, da so tistega poročniškega huzarskega srboriteža pomirili pa tudi vso škodo je plačal. Leta so tekla, krčma je počasi, a zanesljivo preraščala v vse bolj čislano gostilno in leta 1961 sta jo kupila Mimica in Danilo Kosmačin.
Od tu naprej se za gostilno začnejo popolnoma novi časi. Vrla gostinca sta se lotila tako notranje kot zunanje prenove (poslopje sta dvignila za eno nadstropje), predvsem pa sta odločilno izboljšala ponudbo v vseh segmentih. Mimica je slovela kot resnično izvrstna kuharica in prav pri njej si je prve izkušnje pridobila tudi gospa Vesna, ki danes skupaj z možem Dušanom Čarmanom vodi gostilno. Mimica in Danilo sta si namislila marsikaj, da bi privabila goste. Seveda je bila na prvem mestu vrhunska ponudba jedi in pijač, a vrli Danilo se je, vse v želji, da bi z neko posebnostjo še bolj privabil še več gostov, odpravil v Trst in se vrnil z malo, luštno in priljudno – opico, ki je kmalu postala prava atrakcija. Gledat so jo hodili od vsepovsod, prav tako kot akvarij, ki so si ga pri »Danilovih« kot prvi v teh koncih omislili kmalu za tem.
In se je dogajalo, v gostilni in okoli nje. Tudi to, da jim je leta 1965 pravi mali orkan dvignil celotno ostrešje in jim ga razmetal po bližnjih travnikih. Ker je imela mama Mimica na delu podstrešja prostor za sušenje perila in je imel ata Danilo na taistem podstrešju svoj prostor, kjer je v »raufkamri« prekajeval slastno mesovje, je potem perilo in mesovje viselo po skoraj vseh bližnjih drevesnih vejah. Prizor za anale! V gostilno so kmalu začeli zahajati tudi »koristniki« tako imenovanega kopalnega vlaka, ki je na kopanje na bregove Sore vozil ljubljansko meščanstvo in preprosto prebivalstvo, ki je tovrstni izlet z veseljem »kronalo« s kosilom Pri Danilu. Mimica in Danilo sta imela tri hčere: Danilo, Vesno in Mileno in prav Vesna je bila tista, ki ji je usoda nekako namenila, da bo prevzela gostinsko dejavnost, kar se je tudi zgodilo – leta 1991 jo je oče poklical in kar nekako postavil pred dejstvo: ali prevzameš ali pa prodam. Pa ni prodal in Vesna je z Dušanom začela čisto novo poglavje, tako v svojem osebnem življenju kakor tudi v življenju gostilne. Ko je prej omenjena zakonca Čarman nekega dne (pisalo se je leto 1994) obiskal sloviti vinar Aleš Kristančič (Movia), je bil nad prostorom tako navdušen, da ju je povabil na Kobariško na takrat bolj raritetni »slow food« in jima svetoval, naj v svoji gostilni začneta udejanjati prav to, kar slow food v svojem bistvu je: predstavitev izvirnih, starih, dobrih, že malce pozabljenih avtohtonih jedi v druženju z izbornimi žlahtnimi kapljicami.
Že ko sta se Čarmanova zvečer vračala z omenjenega obiska, sta bila dodobra »cepljena« in odločitev o vrhunskosti, a hkratni preprostosti ponudbe jedi ni bila več daleč. Vesno je dobesedno obsedlo, Dušana prav tako in začela sta z omizji, druženji v smislu slow fooda, pa prav kmalu zaslovela po vrhunski kvaliteti in še bolj vrhunsko prepričljivi izvirnosti, katerima sta dala pečat oba, Vesna s kuhanjem in Dušan z izborom pivske žlahtnosti.
Vesni, ki je črpala iz prebogate mamičine kuharske dediščine, je legla v srce Hafnerjeva knjiga Ta stara, dobra kuhinja, kjer avtor predstavi celotno bogastvo okusov škofjeloškega območja in okolice, s slovitim dvorcem Visoko na čelu.
Tako tudi danes pri Danilovih padeš v nezavest, ko okušaš, kar ti ponudijo.
Marinirana postrv z jabolčno peno in jadransko hobotnico v solati, rdeča in zelena paprična juha, goveja in obče zelenjavna in še gobova, tako za povrh, potem pa pisani tortelini, nadevani z mesom v lisičkovi omaki, pa jagenjčkov file s pistacijami in timijanom, pa tunov ali goveji karpačo, pa domači njoki z divjačinskim ragujem, pa loška mešta s črnimi tartufi, pa telečja ribica z žajbljem in parmezanom, pa svinjska ribica s črno trobento in goveja taljata s prilogo, poleg vseh vrst domačih solat, za konec pa sladice, vse po vrsti omamno slastno domače: fenomenalni piškoti, ki se topijo v ustih, kostanjeva torta, kakijev sladoled in »loški svašček« (pečeno jabolko, polnjeno z orehi in posebno skuto), »za presekat« pa izvrstni sadni sorbet. Ko sin Gašper k vsemu priporoči še izborno vino (njihova vinska karta je zagotovo ena najobsežnejših, kar sem jih videl zadnje čase!), je uživanje na vrhuncu. Ja, in prav sin Gašper in hčerka Nina sta trdno zagotovilo, da bo resnično enkratna ponudba gostilne Pri Danilu še dolgo razveseljevala vsega vrhunsko dobrega željne goste, pa naj pridejo še iz tako kulinarično »razvajenih« okolij.
Vsa čast, Čarmanovim, vsem, kar jih je! In poklon!
