Ker živimo tik ob Italiji, pride na našo domačijo veliko italijanskih gostov, nemalokrat tudi družin z majhnimi in malo večjimi otroki. Zanimivo je, kako si ti mali gostje že veselo sami naročajo hrano. Po navadi sta to vsaj dva krožnika, predjed in glavna jed. Spomnim se nedelje, ko sem na ognjišču pekel goveje bifteke. K meni je pristopil kakšnih osem let star fantič in me zaprosil, naj bo njegov kos mesa rožnato zapečen. Čisto veselje za kuharja! Ti otroci ob kosilu naročijo mineralno vodo, tisti malo večji pa že poskusijo pol požirka vina. Ne zanima jih kokakola, ki je pri nas tako ali tako ne ponujamo.
Za naše sosede je hrana velika zadeva. O njej lahko razpravljajo ure in ure in ko so zadovoljni, to tudi na glas povedo. Prav tako pa tudi pokritizirajo, ko jih kaj zmoti. Njih ne zanima kvantiteta, po naših izkušnjah tudi ne najnižje cene. Ko jedo, so veseli, zvedavi, zelo dobri opazovalci, ki ti po koncu obeda povedo, da so te videli, kako si radič nabiral zadaj na vrtu, in da se okusa današnje mineštre spominjajo le še iz svojega otroštva pri noni. In na naše veselje se skoraj ne zgodi več, da bi gostje v nedeljo spraševali po goveji juhi ter velikem in mastnem ocvrtem zrezku.
