Najprej k slednjemu. Uprizarjanja besedila, ki se ukvarja z vprašanjem umetnosti oziroma umetelne manipulacije sredi situacije, ki vpije: »O domovina, ti si kakor vlačuga«, se Kica loti tako, da predstavo posipa z mnogovrstnim okrasjem indicev oziroma prepoznavnih referenc iz raznolikega umetniškega sveta, ki se gibljejo od sodobnega plesa do vizualne umetnosti. Sem sodi tudi Jacintina predstava, pravzaprav samorazstava, ko se nastavlja poželjivim pogledom kot redka eksotična vrsta v vitrini. Jacinta, tokrat Nika Rozman, je sveže drugačna, nagajiva, sprva celo v moškem odevalu, nato umetnikova muza deške lepote, ki pristane v fragilni beli oblekici. Režijsko oziroma koreografsko prav fino iznajdljiva je pogruntavščina z eno erotično, razgaljeno nogo, medtem ko igralka obstane na drugi nogi v petki: podobica tako funkcionira kot balerina sredi piruete, igračkast mehanizem in orodje, ki zna biti prav nevarno. Do sem torej vse lepo in prav.
Predstava je postavljena kot precej široka platforma za farso, dobro nastavi like in situacije, se vsega prav nalahno dotakne, prej oplazi, pri tem z vsem ravna previdno, skoraj zadržano, nič udarno in ničesar posebej ne izpostavlja. Ob bolj ali manj golem prizorišču se Kica drži svojega principa vzpostavljanja gledališke iluzije z nekaj hitrimi obrati in igralskimi manevri, vendar Cankarjevo besedilo s svojo močjo prevečkrat prevlada nad odrskimi situacijami. Zlasti problematični so vsi poskusi projekcije besedila o šentflorjancih z odra v avditorij: sferično »straniščno« ogledalo, v katerem se občinstvo ugleda na koncu igre, je dandanes prepoceni in preveč zlajnan moment za kakršen koli pomislek.
Celoten prvi del je izpeljan kar na javnem »sekretu« s kabinami ob strani golega odra (scena Marko Japelj). Če je v tujini še vedno popularna forma »kitch'n sink« drama, se pri nas očitno vse bolj uveljavlja »sekret'n'teater«. V premislek pa še širši in vedno pogostejši dramaturški problem, ki ni zgolj stvar obravnavane predstave in zadeva odnos med našim banalnim, razvrednotenim, poroznim svetom in dramsko klasiko z nekim inherentnim etičnim vrednostnim sistemom, ki se ga ruši. Na konkretnem primeru: kaj ostane od licemerstva oziroma »svetohlinjenja« na odru v času, ko se vse »pohujšanje« brezsramno razkazuje, sploh ko se vse »privatno« zadovoljevanje takih in drugačnih potreb dogaja na javnem stranišču? Je v tem najti še kaj gledališkega suspenza ali kaj prepovedane tenzije v hipokriziji?
A nazaj k mariborski uprizoritvi. V njej igralsko izstopata oba »prišleka«, Nika Rozman kot Jacinta se dobro ujame z mladim Benjaminom Krnetićem kot Petrom, ki uspeva z nekoliko diaboličnimi pritiklinami in poudarjenim fizisom suvereno držati na svojih ramenih večino uprizoritvenega zalogaja. Mateja Pucko v nekaj črtah prav izvrstno poudari lik okornega čednostnega dekleta, ravno tako Eva Kraš že v grobem telesnem razkoraku ujame zadrgnjeno in radovedno notarko. Lik Zlodeja se z Alešem Valičem drži precej v ozadju, popotnik (Viktor Meglič) pa jo dokončno skupi. Predstava kot celota je precej pravilna, brez odmikov, na zunaj zglajena, od nje bi si gledalec želel bolj zgoščenega in intenzivnejšega mahiniranja, ki bi prodiralo čez rampo in se odlepilo od »zgolj zanesljivega«.
