Podobni »zamenjavi teze« rad podleže tudi marsikateri domačijski kolesar. Ko misli, da ima vso pravico do zaščitenosti, tudi ko krši predpise. Pozabljajoč, da jih krši na lastno odgovornost, še bolj pa pozabljajoč na osnovno dejstvo, da je človek na kolesu izrazito šibkejši udeleženec v prometu od avtomobila. Sodrug, deklarirani avtomobilist in ne kolesar, je v tej točki skrajno dosleden in možno se je z njim strinjati. Takole pravi: »Kolesarji mi ne gredo na živce svetovno nazorsko, ampak samo ko vozijo po napačni strani. Ko mi gredo na prehodu za pešce v rdečo, jih strašim. Pohodim plin, pa da vidimo. Enkrat se je neka gospa razburila, pa sem ji rekel, da se niti slučajno ne bom zbujal v spanju, če jo bom zbil, ko bo delala prekršek.« Človeku gre torej na živce izsiljevanje s šibkostjo. S pozicijo domnevnega marginalca, deklarirano ogrožene »mile vrste«. Kot ko ti osebek, ki mu uspe »nafehtati« dve cigareti, ko mu tretje ne daš več, te pa začne nadirati, da si »slab človek«. Ker se je pač navadil, da dobi.
O agresivnosti miroljubnežev je torej govor. O zlorabi etičnega kredita, ki kolesarstvu pripada pregovorno. Iz več razlogov. Ker je manj škodljivo za okolje od avtomobilizma. Ker ne troši nafte in posledično ni razlog za energetske vojne po svetu. Ker ne povzroča gneče v prometnih konicah. Ker omogoča bolj aktiven odnos do narave in okolja. Ker predstavlja zeleno politično opcijo, zelena politična opcija pa velja za opcijo prihodnosti. Ker je malodane popolno. Brezmadežno zveličavno. No, predvsem v središču mesta, tam, kjer je avtomobilom prepovedan privoz, se pojavlja nova vrsta agresivcev. »Kam rineš!« je državljan na kolesu oni dan nahrulil sodržavljanko, ki ji je pripeljal izza hrbta in jo zadel od zadaj, ker gospa pešec pač ni imela oči na hrbtu in je nehote naredila korak vstran. Domala vsak dan se da videti kakšnega športnika na kolesu, ki someščane jemlje kot markirna mesta dirkaške proge. Pred časom je v Čopovi ulici nekdo zbil otroka, ki je moral na šivanje. A nič nenavadnega, bi rekel predvsem. Dogajanje lahko primerjamo z dogodki na otoku Marion. Tam sobivajo pingvini, tjulnji in kiti ubijalci. Medtem ko slednji ubijajo tjulnje, tjulnji spolno nadlegujejo (beri: posiljujejo) pingvine.
