Andrej Predin torej v Prihodnosti d.o.o., ki ob romanu Na zeleno vejo in Učiteljicah zaokrožuje »mariborsko trilogijo«, opozarja na resnične akutne probleme, ki so se zaredili v štajerski prestolnici. Tako denimo namiguje na radodarnost nekdanjega mariborskega župana do svoje vedeževalke ali se obregne ob dejstvo, da brez goljufije in poznavanja »pravih« ljudi na novodobnem bojišču vsakdana ni več mogoče preživeti. Vendar avtor z očitki ne špika naravnost v meso, temveč si privošči nekakšen obred vuduja.
Delu, ki se stilsko tu in tam vsaj bežno približuje opusu znamenitega Arta Paasilinne, lahko pripnemo oznako »satirična utopija«. Kot protagonist ne vidi realne možnosti, da bi se iz greznice izkopal drugače kot s prevaro, tako pisec ne najde rešitve za dandanašnji moralni kolaps drugje kot le v utopičnosti; seveda pa ni utopija nič drugega kot prevara lastnega zavedanja. A v tem segmentu je Predin nemara preveč nečimrn, saj pogosto ne zmore prerezati popkovine z bizarnim idealiziranjem, zaradi česar romaneskni metabolizem večkrat precej oslabi. Na knjigo ne bi škodilo prilepiti opozorila, da je zaužitje potrebno z veliko mero distance in ironije, saj sicer dobi bralec predse le koncentrat prizorov iz pocukranih romantičnih komedij. A če roman vsebinsko nekoliko precedimo, se pokaže, da njegova sporočilnost še zdaleč ni puhla.
