Po besedah režiserja je v Pohujšanju v dolini šentflorjanski (1907) videl zanimivo umetniško študijo o specifičnem psihosocialnem ustroju neke rigidne in mentalno primitivne družbene skupnosti, ki ni samo slovenski, ampak splošni pojav, ki se lahko zgodi kjer koli. Kot je v gledališkem listu zapisal dramaturg predstave Vili Ravnjak, predstavlja dramatika Ivana Cankarja (1876–1918) enega izmed temeljnih kamnov slovenskega gledališča, večina njegovih dramskih besedil pa je kmalu po prvi objavi oziroma prvi uprizoritvi postala kanonska.
V simbolno-ironičen naslov je Cankar skril umetnika, čigar prihod razburi »čednostne« Šentflorjance, ki delujejo po načelu »roka roko umije«, zato lahko drug drugega neprenehoma izsiljujejo in držijo v šahu. Če v takem sistemu hočejo preživeti, morajo razviti navidezno prijaznost; hinavščina in hladna dvoličnost postaneta osnova njihove medsebojne komunikacije.
Po Ravnjakovih besedah je nepričakovani obisk umetniško-razbojniške dvojice Peter/Jacinta, ki med Šentflorjance prinašata »resnico in lepoto«, prav zaradi tega zanje tako usoden in stresen, za prišleka pa »uspešen«. S prevaro, to najpogostejšo šentflorjansko navado, jih namreč vsaj začasno uspeta vreči iz utečenega reda in jim zrušita koordinatni sistem domačijskih vrednot. Zato pa je obisk popolnoma »neuspešen« za Zlodeja, ki je prišel, da bi Šentflorjance pridobil zase – jih moralno spridil in tako pripravil za »večni pekel«. Na žalost pa mora kmalu ugotoviti, da so Šentflorjanci že sami po sebi tako sprijeni, da je on med njimi pravi diletant. nr
