Z osemindvajsetimi ministri držav članic Evropske unije je včeraj prvič sedla za skupno mizo. Na njenem prvem vodenju zunanjepolitičnega sveta EU je nova visoka zunanjepolitična predstavnica Unije Federica Mogherini med drugim vodila politično razpravo s šefi diplomacij o nadaljnji skupni evropski politiki do Rusije in Bližnjega vzhoda. »Danes zjutraj imamo nov začetek. Ne samo za Evropo, kot pravi slogan komisije, temveč tudi za zunanjo politiko. Če želimo biti učinkoviti v svetu, moramo biti učinkoviti od samega začetka, torej od tukaj, iz Bruslja,« je dejala pred začetkom zasedanja. Čeprav 41-letna Mogherinijeva kot ključno prioriteto evropske zunanje politike opisuje nadaljnji odnos osemindvajseterice do Rusije, bo prav usklajevanje 28 različnih evropskih nacionalnih zunanjih politik v skupni evropski glas njen največji izziv. Enotnega evropskega zunanjepolitičnega pristopa se bo aktivneje lotevala tudi znotraj komisije. V duhu Junckerjeve reorganizacije izvršne veje oblasti EU je svoj kabinet s sedeža evropske zunanjepolitične službe preselila nazaj v poslopje komisije. Simbolnemu dejanju bo sledilo tudi okrepljeno sodelovanje s tistimi komisarji, katerih resorji vsebujejo zunanjepolitične komponente – denimo s komisarjem za podnebne ukrepe in energetiko Miguelom Ariasom Canetejem.
Če se je njena predhodnica Catherine Ashton še precej časa ukvarjala z vzpostavljanjem skupne zunanje evropske diplomatske službe, bo to delo Mogherinijevi prihranjeno. Kljub oblikovanemu diplomatskemu aparatu Evropske unije njeno delo ne bo nič lažje. V času, ko Evropska unija na račun drugih igralcev v mednarodnih odnosih izgublja pomen v multilateralnih odnosih, bo njena ključna naloga ponovno dvigniti zunanjepolitično težo evropske integracije. V primerjavi z baronico Ashtonovo, ki je v svojem mandatu zaslovela predvsem kot izrazito medla predstavnica Unije, je 17 let mlajša Mogherinijeva s svojimi prvimi zunanjepolitični obiski nakazala, da poslej v evropski zunanji politiki ne bo vel zgolj drug vsebinski veter, temveč jo bo določal tudi osebni pristop. Njena prva zunanjepolitična potovanja so jo vodila na sedež Nata, na Poljsko, v Nemčijo in na Bližnji vzhod.
Za Rusijo ostalo bore malo razumevanja
Če so ji še številni kritiki ob julijskem kadrovskem vrtiljaku v Bruslju, ko so se voditelji osemindvajseterice že potegovali za najboljša komisarska mesta svojih kandidatov, očitali pomanjkanje diplomatskih izkušenj in mladost, tega vsaj med njenim nedavnim obiskom na zasedenih palestinskih ozemljih in v Izraelu ni bilo opaziti. Evropski voditelji so se z redkimi izjemami ob obiskih tega kriznega žarišča vedno znova držali diplomatske etikete in najprej obiskali Izrael, nato pa Zahodni breg in Gazo. 41-letna Mogherinijeva je vrstni red obrnila na glavo. Brez dlake na jeziku je italijanska političarka strme kariere, ki tekoče govori angleško, jasno terjala vzpostavitev palestinske države v naslednjih petih letih, delitev Jeruzalema za prestolnico dveh držav, nadaljevanje gradnje judovskih naselbin na zasedenih ozemljih pa je označila za nezakonito.
Rada se opisuje kot del nove generacije voditeljev EU, katere temeljni cilj mora biti zastopati vso Evropo. Kritike na račun njene mladosti vedno znova zavrača z besedami, da je njen bivši šef, italijanski premier Renzi, dve leti mlajši, estonski premier Roivias šteje celih sedem let manj, avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz pa svojo funkcijo opravlja pri komaj 28 letih. Med kadrovskimi kupčkanji so na diplomirano politologinjo mednarodnih odnosov univerze »La Sapienza« v Rimu, kjer je študij končala z diplomo o političnem islamu, leteli tudi očitki domnevno prevelikega razumevanja za Rusijo. Kot takratna zunanja ministrica države, ki je še vedno upala, da se bo eden od krakov plinovoda Južni tok končal v Italiji, je zagovarjala dokončanje tega energetskega projekta. Hkrati se je zavzemala za obnovitev evropskega partnerskega odnosa z Rusijo.
Obe stališči sta bili za skupino vzhodnih članic integracije tako problematični, da sta sprva blokirali njeno nominacijo za zunanjepolitično predstavnico. A se je nasprotovanje Mogherinijevi poleglo, ko je vzhodnoevropski blok z imenovanjem Donalda Tuska na čelo novega predsednika evropskega sveta dobil domnevno politično protiutež bodoči zunanjepolitični predstavnici. O njeni domnevni proruski drži dobra dva meseca pozneje na zaslišanjih v evropskem parlamentu ni bilo več duha ne sluha. »Rusija trenutno ni več evropski partner,« je dejala in dopustila krepitev sankcij proti Kremlju, če bi prišlo v ukrajinski krizi do novih zaostritev. Tako kot je s temi besedami prepričala večino evropskih poslancev, je bil po njenem nastopu v parlamentu tudi evropski tisk do nove »zunanje ministrice« Evrope spravljivejši kot ob njeni nominaciji. Takrat je denimo francoski Le Monde zapisal, da bi imenovanje malo izkušene ministrice na čelo evropske diplomacije predstavljalo »žalosten dan za Evropo«.
Človekove pravice so del njenega DNK
V osrčju takšnih dvomov je bila njena kratka vodstvena izkušnja na čelu italijanskega zunanjega ministrstva. Šele od februarja letos je namreč vodila italijansko diplomacijo, kamor je prepričano socialdemokratko v demokratski stranki postavil novi italijanski premier Renzi. Ko je ta pred dvema letoma prvič neuspešno poskušal prevzeti vodenje stranke, je Mogherinijeva z izkušnjami v številnih parlamentarnih zunanjepolitičnih dejavnostih njegovo znanje mednarodne politike označila za tretjerazredno. A Renzi ji opazke na twitterju ni zameril. Po prevzemu stranke je poslanko z izkušnjami v parlamentarnih delegacijah pri Svetu Evrope in Natu imenoval za svojo govornico o evropski in mednarodni politiki, po zmagi demokratske stranke na volitvah pa za najmlajšo zunanjo ministrico Italije.
Njeni nekdanji sodelavci v inštitutih think-tank, za katere je pisala tako o čezatlantskih odnosih, Bližnjem vzhodu in Afriki, jo opisujejo za ambiciozno, strokovno podkovano, samozavestno in veščo timskega dela. Kot naravnega sogovornika v zunanjepolitičnih vprašanjih med vsemi zunanjimi ministri vidi šefa nemške diplomacije Franka Walterja Steinmeierja. Sama o sebi na svojem blogu med drugim piše, da obožuje branje kriminalk, preživljanje časa z družino in potovanja. Kot eno izmed osrednjih tem na čelu evropske diplomacije je opredelila človekove pravice, za katere pravi, da so del njenega DNK. V pogovorih s Kitajsko, Azerbajdžanom in Iranom teh vprašanj ne namerava samo načenjati, ampak doseči tudi premike, je idealistično obljubila. Ko je prevzela vodenje zunanjepolitične službe, je bila navdušena, da je prvi klic prejela prav od ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja. Ali sta govorila tudi o njenih željah, da Evropa s čezatlantskim partnerjem vzpostavi bolj zrele odnose, ni znano. Vse odkar je State Department vodil Henry Kissinger, so se v ZDA vedno znova spraševali, katero telefonsko številko naj zavrtijo v Evropi, če bi želeli izvedeti, kakšno je stališče Unije. A da bo to prav njena številka, v kratkem še ne gre pričakovati. Vsaj toliko poznavanja realpolitike Mogherinijeva zagotovo premore.
