Prvo pridobivanje železa v naših krajih sega že skoraj 2000 let nazaj. V času od 14. do 19. stoletja se je fužinarstvo razvilo po skoraj vsej Sloveniji. Fužinarski obrati so tako nastajali na Gorenjskem, v Mežiški dolini, na Pohorju, na Dolenjskem in na Štajerskem.
Mednarodna konkurenca in sočasne gospodarske krize so združevale dejavnost in so tako v začetku 20. stoletja ostale le tri železarne; Jesenice, Ravne in Štore.
Na osnovi izdelkov teh treh železarn je na področju Slovenije postopoma v daljšem obdobju zraslo veliko podjetij kovinskopredelovalne industrije. Konkurenca in želja po nadaljnjem razvoju sta v obdobju 1952–1970 pripeljali do odločitve o ustanovitvi združenega podjetja Slovenske železarne. V obdobju 1970–1975 je to združenje tako sprejelo gospodarski načrt za dolgoročni razvoj slovenskega železarstva!
Združeno podjetje Slovenske železarne je poleg železarn Jesenice, Ravne in Štore postopoma vključevalo še Verigo Lesce, tovarno vijakov Plamen Kropa, tovarno vijakov Tovil Ljubljana, tovarno žičnih izdelkov Žična Celje, Metalurški inštitut v Ljubljani in Inženiring Bled (področje metalurgije in elektrotermije).
Z osamosvojitvijo in nastankom nove države Slovenije so se razmere na področju železarstva bistveno spremenile. Začelo se je vse večje razhajanje v vodstvu Slovenskih železarn. Izpadi prodaje izdelkov na trgih nekdanje Jugoslavije in vedno večji apetiti določenih političnih in menedžerskih tajkunov so in še vedno vplivajo na negativno poslovno politiko slovenskih železarn!
Posebno čudno vlogo je pri tem odigrala Železarna Ravne, ki je dejansko hotela likvidirati Železarno Štore. Po vsemogočih in nepoštenih poteh je železarna Ravne občasno celo izstopila iz združenja Slovenske železarne. Pri tem so bile v igri vse mogoče in nemogoče kombinacije, vendar se je Železarni Štore le uspelo obdržati kot Jeklarna, d.o.o., in je po vmesni dobi pod lastništvom švedske Inexe postala današnja Štore Steel v večinski lasti Uniorja Zreče.
Tekom let, posebno pa z naraščanjem krize, so se razmere še poslabšale. Del podjetij iz združenja Slovenske železarne so požrli gospodarska kriza in tajkunski apetiti določenih vodstev. Tako so propadla podjetja Tovil Ljubljana, Žična Celje, Plamen Kropa…
V Železarni Jesenice je tako propadla proizvodnja na Javorniku in Koroški Beli, v Železarni Štore pa je propadla oziroma šla v stečaj livarna valjev z obdelavo, del obratov (TH, tovarna traktorjev…) pa je bilo ukinjenih še pred osamosvojitvijo. Takšno stanje se nadaljuje!
V nadaljnjem obdobju poslovanja Slovenskih železarn ni prišlo do bistvenih izboljšav; nasprotno! Obe še obstoječi železarni sta lepo prišli v roke ruskih tajkunov, ki so ju uspešno prevzeli preko NLB.
Takšna je sedaj na žalost situacija v železarstvu v tej naši deželici. Čeprav so se vsa še obstoječa podjetja uspela tekom časa modernizirati, težko obvladujejo še vedno vsesplošno krizo in vse večjo konkurenco dežel BRIC (Brazilije, Rusije, Indije in Kitajske), kjer proizvajajo vedno več kakovostnih jekel in zelo znižujejo prodajno ceno jekla v svetu.
Niko Zakrajšek, Celje