Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa na UKC Ljubljana je objavil rezultate raziskave Premik, v kateri je analiziral zdravstveno stanje posameznih poklicnih skupin poklicnega zavarovanja. Analiza, v katero je bilo vključenih več kot 50 tisoč delavcev iz 12 skupin (poklicni vojaki, delavci v policiji, poklicni vozniki, delavci v kovinski industriji, delavci v rudarstvu, železniški delavci, delavci v železarstvu, tekstilni delavci, delavci v steklarstvu, delavci v carinski službi, komunalni delavci in poklicni gasilci ter delavci v jedrskih in sevalnih objektih) je zajela dvajsetletno obdobje (1997–2016) in med seboj povezala podatke o umrljivosti in obolevnosti zaradi različnih vzrokov in še posebej rakavih bolezni. Njene ugotovitve bodo, kot pravijo na Kliničnem inštitutu za medicino dela, tudi podlaga za socialni dialog o prenovi sistema poklicnega zavarovanja.
Največja umrljivost in invalidnost v železarstvu
V analizi so ugotovili, da je pri moških med poklici, ki so bili uvrščeni v raziskavo, največ tveganja v železarstvu. Ob večji umrljivosti zaradi posledic poškodb, zastrupitev in drugih zunanjih vzrokov, je imela ta poklicna skupina tudi skoraj 2,5-krat višje tveganje za delovno invalidnost II. in III. kategorije v primerjavi z delovno populacijo, poleg tega pa tudi visoko frekvenco in resnost bolniškega staleža.
V isto skupino ogroženosti sodijo tudi delavci v steklarstvu, ki so imeli nekoliko manj obremenjujoče kazalnike zdravja oziroma bolezni, vendar je bilo tudi pri njih tveganje za delovno invalidnost več kot dvakrat višje kot pri delovni populaciji, visoka pa sta tudi resnost in pogostost bolniškega staleža.
Po stopnji tveganja sledijo delavci v kovinski industriji, ki so imeli za 45 odstotkov višje tveganje, da bodo postali invalidi II. in III. kategorije kot delovna populacija, višji pa sta bili tudi resnost in frekvenca bolniškega staleža. Gre tudi za edino skupino, kjer so ugotovili višje število opazovanih primerov pljučnega raka.
V skupino z večjim tveganjem so umestili tudi delavce v rudarstvu, ki so imeli za 34 odstotkov večje tveganje za invalidnost II. in III. kategorije kot delovna populacija, kot edini pa so imeli tudi za 16 odstotkov večjo verjetnost za hospitalizacijo. Poleg tega so imeli višjo frekvenco in predvsem resnost bolniškega staleža, izstopalo je število izgubljenih koledarskih dni, ki je bilo v tej poklicni skupini v primerjavi z delovno populacijo najvišje.
Pri drugih poklicnih skupinah po navedbah kliničnega inštituta za medicino dela niso pridobili konsistentnih kazalnikov, na podlagi katerih bi lahko z večjo gotovostjo ugotavljali pomembno zdravstveno ogroženost celotne skupine v opazovanem obdobju.
Visoka invalidnost žensk v kovinski industriji
Pri ženskah je stanje nekoliko drugačno. Zaskrbljujoče visoka je bila zlasti delovna invalidnost med delavkami v kovinski industriji, visoka pa je bila tudi resnost njihove bolezni v primerjavi z delovno populacijo, kar se kaže v številu izgubljenih koledarskih dni zaradi bolniškega staleža. Njim enakovredno ogrožene so bile ženske v steklarstvu z več kot 2,5-krat večjim tveganjem za invalidnost II. in III. kategorije ter večjo resnostjo bolezni v bolniškem staležu v primerjavi z delovno populacijo.
Podobno je veljalo tudi za tekstilne delavke z dvakrat večjim tveganjem za invalidnost II. in III. kategorije ter večjo resnostjo bolniškega staleža v primerjavi z delovno populacijo, ki se kaže v skoraj 40 odstotkov večjem številu opazovanih izgubljenih koledarskih dni zaradi bolniškega staleža, kot je bilo pričakovanih.
