Običajno že v porodnišnici človek začne uživati tudi eno svojih temeljnih pravic – pravico do osebnega imena. S prijavo bivališča pa začne tudi uradno stanovati. Ko zapusti porodnišnico, ima pri sebi torej že dva osnovna dokumenta, rojstni list in prijavo stalnega bivališča.

»Mamice največkrat že ob rojstvu vedo, kako bodo poimenovale novorojenčka, in le redkokdaj se zgodi, da ti odidejo iz porodnišnice brez imena,« pripoveduje Brigita Švigelj. Ker ima Slovenija precej liberalno politiko glede izbire imen, so starši pri njihovem določanju precej svobodni. Zaplete se le, pravi Švigljeva, kadar so v imenu otroka črke, ki jih ni v naboru matičnega registra. Ta je sicer obsežen, a včasih se le zgodi, da kakšne črke ni. E z dvema pikicama nad črko (ë) je že tak primer, in slovenski Francois bo moral preživeti brez vejice pod c (ç).

Zakaj otroku ne more biti ime Banka Slovenije

Matičarki podpirata svobodno izbiro imen in pravita, da starši le redko izberejo kaj ekstremnega, saj zakon, ki določa, da mora biti osebno ime sestavljeno iz imena in priimka in da sta oba lahko sestavljena iz več besed, ki tvorijo celoto, vendarle preprečuje, da bi otroke denimo poimenovali kar s številko. Jezus Kristus, Republika Slovenija, Pes Fido ali pa Ljubljanska banka otroka prav tako ne morete imenovati, na kakšen Facebook, Twitter ali Yahoo, ki se menda kot otroška imena pojavljajo v širnem svetu, pa matičarki v ljubljanski porodnišnici še nista naleteli. Zakon namreč določa, da morajo starši pri določitvi imena upoštevati otrokove koristi, varstvo njegove osebnosti in dostojanstva. Če vendarle izberejo ime, ki krši to zavezo, jih na to opozorijo in pozovejo, da v 15 dneh določijo novega. Če tega ne storijo, je upravna enota ime, ki so ga določili starši, sicer dolžna vpisati v matični register, vendar mora o tem obvestiti center za socialno delo, ta pa lahko proti staršem ukrepa in v skrajnem primeru celo predlaga odvzem roditeljske pravice.

Zakon prav tako poskrbi, da otrok ne ostane brez imena. Starši so ga dolžni upravni enoti sporočiti najkasneje v 30 dneh po rojstvu. Če se mati in oče o imenu ne moreta sporazumeti, jima skuša pri tem pomagati center za socialno delo. Kadar tudi to ne zaleže, odloča o imenu sodišče na predlog enega ali obeh staršev. V večini primerov, zatrjujeta matičarki, zadeve potekajo precej bolj gladko in novorojenčki zapustijo porodnišnico z imenom. Tudi Saška Tivadar, vodja sektorja za upravne notranje zadeve upravne enote Ljubljana, se kljub dolgoletnim izkušnjam ne spomni primera, da starši ne bi v zahtevanem času otroku izbrali imena.

Sicer pa smo prebivalci Slovenije očitno polni domišljije pri izbiri imen, tako vsaj kažejo podatki slovenskega statističnega urada, saj smo poimenovani s kar 52.274 različnimi imeni, od katerih se jih 69 odstotkov pojavi le enkrat. Res je, da jih je dobršen delež unikatnih, ker jih sestavljata dva ali več povezanih imen in priimkov. Če bi v resnici uporabljali vsa ob rojstvu določena imena, bi najbrž nastal precejšen kaos, zato zakon določa, da morajo starši ali kasneje odrasli, ki spreminjajo ime, izbrati ime in priimek, ki ju bodo uporabljali v »pravnem prometu«. V ta namen izbrani priimek in ime pa sta lahko sestavljena vsak iz največ dveh besed oziroma dveh nedeljivih celot.

Kdo vse ve, s kom ste poročeni

Poleg datuma rojstva, spola otroka, imena in priimka se v rojstni list vpišejo tudi podatki o materi in očetu. Če je mati otroka poročena, zakon predvideva, da je oče otroka njen zakonski mož, pojasnjuje Saška Tivadar. Enako velja še za 300 dni po razvezi zakona. V primeru, da mati ni v zakonski zvezi, pa se podatki vpišejo na osnovi podanega priznanja očetovstva. Nekateri pari to uredijo že pred rojstvom, kar olajša postopke glede določitve osebnega imena. Zgodi pa se, da mamica ne želi izdati imena očetovega otroka. Brigita Švigelj, matičarka v porodnišnici, pojasni, da je to pravica matere, ki je nihče ne postavlja pod vprašaj.

Rojstni list je pomemben dokument, z njim se po rojstvu ureja zdravstveno zavarovanje (ups, kartica!), pridobi osebna izkaznica, oče pa dobi pravico do očetovskega dopusta. Tudi sicer so podatki, ki se vpisujejo v matični register, nekakšno podatkovno ogrodje celotnega človeškega življenja. Do leta 2005 smo v Sloveniji ročno in ločeno vodili tri matične knjige: rojstno, poročno in matično knjigo umrlih, od tega leta naprej pa je njihovo nalogo prevzel en sam elektronsko vodeni register. V njem je o nas zapisano mnogo več, kot bi si predstavljali na prvi pogled.

Poleg vseh podatkov o rojstvu, starših, državljanstvu, naslovu stalnega prebivališča se v matičnem registru med drugim beležijo tudi podatki o priznanju, ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva, podatki o posvojitvi, spremembah osebnega imena, spremembah osebnega imena staršev, o roditeljskih pravicah, skrbništvu, odvzemu in vrnitvi poslovne sposobnosti, pridobitvi ali odvzemu državljanstva, spremembi spola, sklenitvi zakonske zveze in vsi podatki o zakonskem partnerju, podatki o razvezi zakona, registraciji istospolne skupnosti kot tudi o njenem prenehanju, kakor tudi vsi podatki o partnerju v tej skupnosti. Zadnji od zbranih podatkov so tisti o smrti, a z njo še zdaleč nismo izbrisani, saj se naši podatki v matičnem registru hranijo še sto let in se nato predajo Arhivu Slovenije. Res pa je, da se po vpisu smrti v matični register in ob sestavi smrtovnice uničijo vsi še veljavni dokumenti umrlega.

Na ministrstvu za notranje zadeve so nam pojasnili, da lahko v skladu z zakonom vse osebne podatke iz matičnega registra za opravljanje svojih delovnih nalog uporabljajo njihovi delavci, poleg tega pa jih lahko uporabljajo tudi drugi uporabniki, če imajo za to izrecno zakonsko podlago ali pa pisno privolitev posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Drugi uporabniki dostopajo do matičnega registra preko Centralnega registra prebivalstva, ki pridobiva podatke iz matičnega registra, registra stalnega prebivalstva (prijava, odjava prebivališča, volilna pravica, gospodinjstvo), bolnišničnega informacijskega sistema (z elektronsko prijavo rojstva), registra državljanstev, registra tujcev, zbirke podatkov o zaposlovanju tujcev, registra evidenčnih tujcev, azilnega registra, registra prostorskih enot (občina, naselje, ulica, hišna številka, številka stanovanja, poštna številka, volišče) in registra davčnih zavezancev (davčna številka fizične osebe).

EMŠ takoj in kmalu tudi davčna številka

Že kmalu po rojstvu prebivalci Slovenije dobimo dve pomembni identifikacijski številki, enotno matično številko občana in davčno številko. Prvo običajno novorojenci s seboj prinesejo že iz porodnišnice, potrdilo o davčni številki pa prejmejo na dom po pošti približno v mesecu dni po rojstvu.

EMŠO (enotna matična številka občana) je osebna identifikacijska številka v Republiki Sloveniji, ki jo določi upravljalec centralnega registra prebivalstva za vse prebivalce Slovenije vključno s tujimi državljani. Uvedli so jo že leta 1976 v takratni Jugoslaviji in je še danes v uporabi v nekaterih državah na območju bivše skupne države, med drugim tudi v Sloveniji. Hrvaška je od leta 2009 zaradi pravice do zasebnosti ne uporablja več, njihov »negovoreči osobni identifikacijski broj« ne vsebuje rojstnih podatkov. EMŠO, ki se vpisuje v osebne izkaznice, potne liste in druge javne listine, jih vsebuje, prvih sedem od skupno trinajst številk izda našo starost. EMŠO zapiše tudi naš spol, zato mora, kdor ga spremeni, zahtevati tudi novo EMŠO številko.

»Na tem svetu ni nič gotovega, razen smrti in davkov,« je 13. novembra 1789 zapisal ameriški predsednik Benjamin Franklin v pismu svojemu francoskemu prijatelju, znanstveniku in soavtorju zgodnje francoske enciklopedije Jean Baptistu La Royu, ko mu je pisal o tem, da so sprejeli novo ameriško ustavo, in upanju, da bo ostala veljavna. Ta rek si je naša davčna uprava izbrala za vodilo poučne zgibanke z naslovom Davki na 1,2,3, ki nam razloži, da ta davni Franklinov rek drži še danes in nas, hoteli ali ne, davki spremljajo od rojstva do smrti. Davčna številka nas namreč spremlja vse življenje. V celotnem življenjskem ciklu se slehernik tako ali drugače sreča z obdavčitvijo. Kot otroka ali mladostnika nas starši uveljavljajo kot vzdrževanega družinskega člana, v obdobju ustvarjanja ter tudi kasneje, v obdobju upokojitve, pa so predmet obdavčitve naši dohodki in nekatere dobrine. Novorojenček s stalnim ali začasnim prebivališčem v Sloveniji se vpiše v davčni register po uradni dolžnosti. To pomeni, da vpis izvede davčni urad samoiniciativno.

EMŠO in davčna številka so podatki, o katerih nas bodo spraševali na skoraj vsakem koraku urejanja papirologije. Obe številki je najbolje imeti zapisani nekje na dosegu roke, EMŠO je zapisana tudi na vaši osebni izkaznici.

Če EMŠO in davčna številka nekako »priletita« sami od sebe, je potrebno nekaj več truda za vpis novorojenčka v zdravstveno zavarovanje in pridobitev zdravstvene izkaznice. To je tudi prva »trda« kartica, ki v resnici pripada otroku. Osnovno zdravstveno zavarovanje je v naši državi obvezno, zanj morajo zaprositi starši novorojenca najkasneje v roku 60 dni od rojstva, do takrat pa lahko dojenček zdravniške storitve koristi na kartico enega od staršev.

Brez slike niste nič

Z doslej opisanimi dokumenti je novorojenec že povsem dobro na poti, da začne živeti življenje transparentnega prebivalca naše republike. Lahko pa seveda svojo zbirko dokumentov tudi nadgradi. Če ima za starše »povprečne Slovence«, se temu ne bo mogoče izogniti.

Profil, ki so nam ga posredovali s statističnega urada, namreč pravi, da je povprečnemu Slovencu ime Franc in povprečni Slovenki Marija, pišeta se Novak in sta stara 42 let, imata srednjo izobrazbo in sta zaposlena. Živita v lastnem stanovanju ali, zelo pogosto, v enostanovanjski hiši. Več kot polovična verjetnost je, da nista poročena, če pa sta se odločila za ta korak, je bil on takrat star skoraj 35 in ona nekaj manj kot 32 let. Če je šel zakon po zlu, je šel šele po 15 letih ali pozneje. Običajno imata enega otroka, avto, ki je star devet let in vozi na bencin, na dopust hodita na Hrvaško.

Toda, za dopust na Hrvaškem je tudi za najmlajše potreben potni dokument. Najpogosteje je to osebna izkaznica. Z njo se lahko potuje v 38 držav, v vse članice Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in v države bivše Jugoslavije. Minulo sredo je imelo veljavno osebno izkaznico 1,771.115 državljanov, od tega 281.576 mladoletnikov, za katere ta dokument ni obvezen.

Na ministrstvu za notranje zadeve so nam povedali, da je osebna izkaznica trenutno najbolj množičen identifikacijski dokument. Da vam ne bi po glavi hodile neumnosti, zakon izrecno prepoveduje, da bi jo posojali, dajali, prodajali ali zastavili. Lahko imate le eno hkrati in na njej ne smete ničesar dopisati niti izbrisati. Najmlajši jo lahko pridobijo že kmalu po rojstvu, le da bo njena veljavnost do starosti treh let omejena na 36 mesecev, zatem na pet let, po polnoletnosti pa bo dokument veljaven deset let. Posebna milost velja za starejše od 70 let, tedaj njihova osebna izkaznica velja brez administrativne časovne omejitve.

Vsak odrasli državljan, torej starejši od 18 let, mora imeti vsaj enega od identifikacijskih dokumentov, na katerem je tudi slikovno upodobljen. Osebna izkaznica sicer ni obvezen dokument, mora pa jo imeti polnoletni državljan, ki stalno prebiva v Sloveniji, če nima drugega veljavnega uradnega identifikacijskega dokumenta, opremljenega s fotografijo, ki ga je izdal državni organ, na primer potnega lista, vozniškega dovoljenja, orožnega lista, obmejne prepustnice ali potrdila o usposobljenosti za voditelja čolna. Polnoletni državljan brez veljavnega identifikacijskega dokumenta je v prekršku po zakonu o osebni izkaznici, za kar je predpisana globa od 400 do 830 evrov.

Ker osebna izkaznica dobro služi tudi kot potovalni dokument, se število državljanov, ki imajo potni list, zmanjšuje. Januarja 2012 je imelo potni list še krepko več kot milijon slovenskih državljanov, minulo sredo je bila ta številka že za tretjino manjša, s potnim listom potuje le še 696.211 slovenskih državljanov. S potnim listom morajo imetniki skrbno ravnati. Malomarnost namreč zakonodajalec kaznuje in državljanu, ki v obdobju petih let pred ponovnim zaprosilom za izdajo potnega lista izgubi, pogreši ali odtuji dva ali več potnih listov, izda potni list le z veljavnostjo enega leta. Nadvse strogi so tudi predpisi glede fotografije na omenjenih dokumentih. Pravilnik o izvrševanju zakona o potnih listinah je pri tem zelo natančen in med drugim zahteva, da mora biti »podoba obraza poravnana tako, da navidezna vertikalna črta teče ravno iz sredine med očmi, preko sredine nosu do sredine ust in oči morajo biti v navideznem horizontalnem polju... Velikost obraza od brade do temena mora zajemati 70 do največ 80 odstotkov fotografije, če pa je volumen las večji, jih morajo na fotografiji obrezati. Izraz na obrazu mora biti nevtralen in usta zaprta, državljan mora gledati naravnost v fotoaparat in oči ne smejo biti rdeče barve, biti morajo odprte in jasno vidne.« Državljan mora biti fotografiran brez klobuka, čepice ali rute, to je dovoljeno le tistim, ki ta pokrivala nosijo po svoji ljudski navadi kot sestavni del svojega oblačila oziroma kot sestavni del oblačila verske skupnosti.

O nepremičninskih listinah pa (tokrat) nič!

Vsa pravila, ki veljajo za fotografije na potnih listih, se morajo upoštevati tudi pri izdaji vseh drugih javnih dokumentov, med njimi tudi vozniškega dovoljenja.

Pot do tega dokumenta je že bolj zapletena, predvsem pa dražja. Zanj je treba doseči določeno starost in opraviti vozniški izpit. Ta z zdravniškim pregledom, izpitom prve pomoči, teoretičnim usposabljanjem in šolo vožnje za osebni avtomobil stane od 900 evrov navzgor, odvisno od tega, koliko ur vožnje potrebujete. In kdor ima avtomobil, potrebuje zanj tudi prometno dovoljenje, tega pa je mogoče dobiti le, če imate sklenjeno – obvezno avtomobilsko zavarovanje.

Slovenci smo narod voznikov. Od skupno 2 milijona prebivalcev jih ima veljavno vozniško dovoljenje skoraj 1,4 milijona, nekaj sto več pa je prometnih dovoljenj. Z januarjem lani je Evropska unija začela uvajati enotno vozniško dovoljenje, to bo za osebna vozila veljalo 10 let, vse do 70. leta starosti pa ga bo mogoče podaljševati brez zdravniškega pregleda. Stara vozniška dovoljenja bo treba zamenjati do 30. aprila 2018. Veljavnost prometnega dovoljenja je treba podaljševati vsako leto, štiri leta po prvi registraciji novega vozila pa je treba opraviti tehnični pregled, ki zatem sledi vsaki dve leti.

A najrazličnejšim izkaznicam in dokumentom s tem še ni konca. Vsak, ki se zaposli, se vključi v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in starševstva, imeti mora bančni račun, torej tudi – bančno kartico. Skoraj ni Slovenca, ki ne bi imel kreditne kartice, in ko se odpravi v zasluženi pokoj, mu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pošlje kartico upokojenca. V Ljubljani se brez kartice urbana ne morete peljati z avtobusom.

Kdor je lastnik nepremičnine, jo mora vpisati v zemljiško knjigo, in če jo želi prodati ali oddati, mora imeti po novem celo energetsko izkaznico, ki govori o energetski učinkovitosti stavb. Za izdelavo tega certifikata vam bodo pobrali okoli 500 evrov.

O tem, kakšne neizmerne možnosti pridobivanja različnih dokumentov se odprejo povprečnemu Slovencu, ki se loti gradnje svoje hiše, v tem prispevku raje ne bi pisali. Glede na to, da se v tem odseku življenja povprečnega Slovenca odpira Indija Koromandija za birokrate na vseh ravneh izdajanja soglasij in dovoljenj, bi opisovanje teh nebeških doživetij preseglo vse prostorske možnosti te priloge. Z nekaj zdravega konformizma pa je s tem priporočljivo počakati vsaj do tedaj, ko je hiša zgrajena. Za nekoga je namreč Indija Koromandija paradiž, za drugega je lahko pekel.