Nikogar nismo iskali, vsi so prihajali k nam

Odveč bi bilo naštevati, kaj vse nam je Jugoton prinesel, kaj vse nam je pomenil in predstavljal. To je bila enostavno založba moje in še marsikatere mladosti. Zato je bilo obujanje spominov z legendarnima urednikoma – ki sta »večja od življenja«, če si sposodim citat iz zahodne propagande, in ki imata na zalogi res veliko zgodb ter jih zelo rada pripovedujeta, podoživljata – fantastično potovanje v čas, ko je glasbena industrija zares cvetela, na kar nas spominja in opominja razstava Vzhodno od raja, ki je do konca novembra na ogled v Tehničnem muzeju v Zagrebu.

Siniša: Moj problem ostaja, da se zgodovine ne morem in ne znam znebiti, zato razstave ne morem opazovati iz nekega drugega zornega kota. Vedno sem, sploh pa od leta 1981, ko sem se začel resno ukvarjati z Jugotonovim »back« katalogom ter za začetek izdal zbirko Matta Collinsa Kad je rock bio mlad, opremljeno z vsemi podatki na način, kot so to počeli v tujini, počel vse, kar so enciklopedije od nas zahtevale. Torej, skladbe sem opremil z datumom nastanka, kje so bile posnete, kdo so bili člani benda. To sem pozneje ponovil tudi pri Crvenih koraljih in Bijelih strijelah. Od tistega trenutka pa vse do danes ostajam v tem, in to je zorni kot, iz katerega doživljam razstavo.

Veljko: Vprašanje je zelo kompleksno, zato sem bom potrudil biti karseda enostaven: v atmosferi te razstave se počutim kot živi eksponat.

Siniša: Malce mi je nerodno, a tega ne slišim prvič. Priznani pesnik in novinar Ahmed Burić iz Bosne in Hercegovine je pogovor začel prav s tem vprašanjem in me označil kot človeka z neštetih naslovnic. Kot ljubitelj novega primitivizma in novega vala vsekakor ni mogel mimo mene.

Veljko: Prepoznavnost je posledica banalne administrativne zahteve. V nekem trenutku je izšel zakonski predpis, da morata biti na albumih, kot je to v navadi pri knjigah in časopisih, podpisana tudi urednik izdaje in glavni urednik. Nisem prepričan, a mislim, da smo bili tudi v tem posebneži v svetu. Meni se je zdelo skrajno neumno, sploh ker sem se dolgo boril, da bi premagal finančne ovire, ki so poenostavljale tisk ovitkov. Namesto prenosa z originalnega filma, kot je zahtevala licenčna pogodba, smo naslovnice enostavno preslikali, kar je siromašilo njihovo umetniško vrednost. In ko mi je končno uspelo prepričati nadrejene, da smo naslovnice odslikavali z originalnih filmov, je prišla zahteva, da je treba v kotu izrezati okence in vanj vpisati moje ime. Skrajno neumno, a predpisi so predpisi. To se je zgodilo leta 1975.

Siniša: Moja zgodba z Jugotonom, podobno kot Veljkova, se začne že mnogo prej. Prvič sem vrata založbe prestopil leta 1969, ko sem se kot član skupine Mi prišel pogajat za izdajo male plošče s takratnim alfa in omego založbe, maestrom Perom Gotovcem. Plošča je potem izšla marca 1970. Od tega trenutka je ta gigant industrije zabave začel postajati del mojega življenja. Redno sodelovanje je bilo samo še vprašanje časa, saj se po diplomi iz prava nisem videl nikjer drugje kot na uredniškem mestu na radiu ali pri založbi.

Veljko: Moja predzgodba je podobna, a vseeno malce drugačna. Preden sem prišel na Jugoton, sem se sedem let ukvarjal z novinarstvom in preko tega redno in pogosto komuniciral z založbo. Prvič sem njena vrata prestopil kot producent koprske skupine Kameleoni, s katero sem leta 1967 posnel malo ploščo Dedicated to the One I Love, in potem naslednje leto Sončni krik za film Boštjana Hladnika. Takrat se je začelo moje sodelovanje z Jugotonom, sicer bolj izredno, a sem ostajal z založbo v rednem kontaktu, ji pomagal v tujini iskati nove licenčne partnerje, se dogovarjal za intervjuje… Lahko bi rekli, da sem bil dolgo časa na vratih založbe in jih leta 1974, ko se je okrepil licenčni program, tudi prestopil.

Siniša: Seveda smo, saj nismo bili samo uredniki, ampak tudi diskofili. V neki fazi sva z Veljkom celo preštevala plošče, kdo jih ima več, a potem to otročje početje kmalu opustila. Naš trg ni prav nič zaostajal za tujim, ne po profilu kupcev ne po številčnosti; bil je zelo močan, zlasti sredi osemdesetih, ko je vinilna diskografija dosegla svoj vrh. Številke so bile celo večje kot ponekod na zahodu. Bowiejev album Let's Dance na primer je pri nas dosegel veliko večjo prodajo kot v Italiji. Pomembno je bilo tudi, da je znotraj založbe prišlo do delitve, kar je bilo posledica novega vala, ki je pljusknil v uredniško politiko in opozoril na nujnost delitve redakcije na zabavno in pop-rock.

Veljko: Moja prioriteta je bila tuja scena. Tej je veljalo 98 odstotkov moje uredniške pozornosti. Nenazadnje je bil to tudi pedigre, zaradi katerega sem bil povabljen k Jugotonu. Zunaj je bil posel še večji. Veliko je bilo podatkov, ki so in niso bili primerljivi s sceno v zahodni popkulturi. Dejansko nam je pomagalo, da smo uredniki sedeli skupaj v velikem prostoru, kjer smo lahko spremljali, kaj kdo počne in posluša, kar je navsezadnje močno olajšalo delo programski komisiji. Vedeti morate, da je bil anglosaški trg zelo zaprt, da ni dopuščal velikih prebojev. Zgodila se je Abba, Falco, morda Nena in njeni baloni, to pa je tudi bolj ali manj vse. Šele v zadnjih dvajsetih letih, s prebojem world music, so se stvari nekoliko spremenile. Lep primer je Bijelo dugme, ki so bili v Jugoslaviji velik bend. Z njimi sem snemal dva albuma v Londonu in enega – pozneje nikoli izdanega – smo posneli tudi v angleščini, da bi naše veliko Bijelo dugme ponudili kakšni tuji založbi. Vsi poskusi so bili zatrti že v kali, z obrazložitvijo, da ne potrebujejo še enih Uriah Heep. Morda zveni grobo, a takšna je bila realnost. Anglosaški trg so od drugih ločevala masivna železna vrata, ki se jih ni dalo odpreti.

Siniša: Jugoton se je od svojih začetkov obnašal tržno in ni imel podpore države. To je bilo dejansko podjetje z ljudskim obrazom v socializmu; podjetje, ki se je odpiralo ljudem. Zaposleni so imeli na voljo športna igrišča, svojo avtobusno linijo, restavracijo, zdravstveno in zobozdravstveno oskrbo, hodili smo na izlete po Jugoslaviji in tujini… Delavci, ki so delali v Jugotonu, se res niso mogli pritoževati nad delovnimi pogoji. To je bila dejansko sanjska služba za vse, tako za delavce v proizvodnji kot za nas, glasbene odvisneže.

Siniša: Nedvomno. Saj poznamo teorije, da so skandinavske države, ki veljajo za najboljše po družbenih standardih, na veliko kopirale elemente našega samoupravnega socializma in ga uvažale na sever. To počno še danes, ko večina spoznava, da liberalni kapitalizem, po katerem smo tako hlastali, ni ravno to, kar smo pričakovali. Vedno več razočaranih ljudi goji občutek, da bo v nekem trenutku socializem znova postal pomemben in iskan.

Siniša: Poleg tega, da sem bil diskofil, sem bil deset let tudi aktiven glasbenik, in to se je moralo nekje poznati. Znal sem poslušati, imel pa sem tudi to prednost, da sem bil na tekočem z vsem, kar se je dogajalo v tujini. Morda s kakšnim dnem zakasnitve, a vseeno. In vse, kar se je dogajalo zunaj, smo pri nas lahko izpeljali. Četudi bi radi nekateri danes prikazali drugače, Jugoslavija ni imela problemov z glasbo in glasba ni imela problemov z Jugoslavijo. Seveda je prihajalo ekscesnih situacij, kot so bile crk'o maršal, Hrist je bio kopile i jad, KP dom Zenica, vendar se je vse to dogajalo tudi v tujini, celo bolj kot pri nas. Samo spomnimo se reakcij na naslovnico Beggars Banquet skupine The Rolling Stones…

Veljko: … da ne omenjamo Sex Pistols, kar je, gledano z jugoslovanske perspektive, čisti paradoks. Člani partije so uredniškemu kolegiju preprečili izdajo albuma Never Mind the Bollocks zaradi žaljive pesmi God Save the Queen. Pomislite, KPJ je zaščitila monarhijo in njeno najvišjo predstavnico pred njenimi podaniki. Nepredstavljivo. Enako, kot je posegla v verz Hrist je bio kopile i jad, ker ni želela užaliti verskih čustev verujočih v državi, v kateri je bilo predpisano, da se ljudje ne smejo versko opredeljevati.

Siniša: No, zgodilo se je tudi, da so prihajali in se vračali praznih rok, če si sposodim verz benda Daleka obala. Selekcija je bila ostra. Zase bi rekel, da sem bil pravi človek na pravem mestu ob pravem času. Glasbo sem vedno spremljal. Tu je razstavljen moj zvežčič, v katerega sem leta 1976 vsak dan beležil, kaj sem poslušal tisti dan. Ne samo v službi, tudi doma. Ko sem prišel iz službe, sem doma preposlušal še vsaj deset albumov. Vedel sem, kaj se dogaja, zato mi ni bilo težko razpravljati in se pogajati s Giletom iz Električnega orgazma, s člani tria Šarlo Akrobata in Dragom Mlinarcem.

Siniša: V prvi vrsti Elvis J. Kurtović and His Meteors, ki so pozneje izdali album pri ZKP Ljubljana. Šlo je za specifično situacijo, saj so se kot kolovodje novega primitivizma pri meni pojavili hkrati kot Zabranjeno pušenje, v katerih sem videl večji potencial, in mislim, da se nisem zmotil. Elvis J. namreč ni naredil vsega, kar bi v komercialnem smislu od njega pričakovali. Žal mi je tudi EKV, ki so v moje prostore zavili po prvencu, a so se mi v trenutku, ko so na vrata trkali Riblja čorba in Đorđe Balašević, zdeli preveč hermetični in pozerski, poleg tega sem imel na zalogi že Haustor, Film in Idole. Treba je bilo narediti neko selekcijo, biti odprt za nova vlaganja, a ne za vse.

Siniša: V založbi smo bili naročeni na vse vodilne glasbene revije, kot so Melody Maker, NME, Rolling Stone. Osnova informacij je bila seveda biblija glasbenega posla in posla o glasbi, Billboard. Jugotonu ni bilo treba iskati nikogar, saj so vsi prihajali k nam. Vsak dan smo prejeli na desetine posnetkov vseh glasbenih zvrsti. Naš privilegij je bil, da smo jih iz udobja naslonjača preposlušali, povabili glasbenike na pogovor in stvari predebatirali. Seveda smo hodili tudi na koncerte, vendar nismo bili tipični skavti, kot jih pozna tujina, ki hodijo po malih klubih in iščejo naslednjo veliko stvar. Džoni Štulić je tako k meni prišel po mali plošči, ki jo je izdal za založbo Suzy, in rekel, da ima na zalogi še veliko pesmi in zvečer nastop v Lapidariju. Šel sem preverit in takoj mi je bilo vse jasno.

Veljko: Scena, ki sem jo pregledoval, je bila veliko bolj organizirana. Kot je povedal že Siniša, smo bili naročeni na glasbene revije, vendar so bile tam zbrane informacije le bonus, prve in prave sem dobival neposredno od partnerjev in založniških hiš. Ti so imeli razvit sistem, kako in na kakšen način nagovoriti svoje lokalne partnerje. Tako sem dnevno dobival informacije po teleksu ali navadni pošti. Poleg tega je narava dela zahtevala, da sem veliko potoval, 80 odstotkov dela sem opravil na terenu in le 20 na sedežu založbe v Dubravi. Nekajkrat na leto so bile organizirane tudi predstavitve, katera imena bo prinesla naslednja programska sezona, tu pa so bile še številne mednarodne konference, na katerih smo se zbirali predstavniki velikih in licenčnih založb ter partnerjev po svetu in od jutra do večera izmenjevali informacije. Zvečer so druženje popestrili glasbeniki prve lige.

Veljko: To je bil eden naših največjih adutov. Že pred mojim prihodom je imel Jugoton v svojem programu dve veliki založbi, RCA in EMI, pozneje je bilo teh še več. Licenčne albume smo poskušali prodajati tudi na vzhodne trge, a smo najprej potrebovali soglasje partnerja, ki mora imeti nadzor nad svojim programom. Nekatere pogodbe so nam dopuščale distribucijo, druge ne. Največ smo sodelovali z Madžarsko, nekaj malega s Poljsko, medtem ko je šlo v Sovjetsko zvezo le nekaj naslovov. Torej se naše želje in želje velikih hiš na zahodu, da bi Jugoton postal most do Vzhodne Evrope, niso uresničile.

Siniša: Obstaja zelo izkrivljen pogled na cenzuro v glasbi, prirejen za potrebe tistih, ki bi se danes radi naredili žrtve. Do novega vala je bilo državi popolnoma vseeno, kaj in kako se poje. Novovalovska generacija je bila resda bolj ozaveščena in kritična do sebe in svoje okolice, vendar je šlo tudi pri njej za odvajanje od glasbe svojih staršev. Država ni videla v tem nič spornega, nenazadnje se je iz tega razvil rock'n'roll. Poglejte si Belo knjigo Stipeta Šuvarja, ki je govorila o tistih, ki s pomočjo kulture spodjedajo sistem. V njej ne boste našli nobenega rokerja ali pankerja, na njihovo veliko žalost. Danes bi zagotovo vsi želeli, da bi se njihovo ime takrat znašlo med kulturnimi uporniki in disidenti.

Veljko: Nikoli mi niso zavrnili izdaje niti enega albuma. To so bili vsekakor časi, ko bi nekatera tuja imena znala privzdigniti obrvi, a sem deloval tako, da smo se – pa ne, ker bi sklepali kompromise – izognili takšnim situacijam, ker nisem hotel uničiti dobrega posla z izzivanjem. V vsej karieri sem sprejel le dva kompromisa. Prvi je bil naslovnica albuma Country Life skupine Roxy Music, ki je prikazovala dve mladi dami v spodnjem perilu, ena od njiju pa je držala roko na svojem mednožju. To je bilo edinkrat, da je stvar prišla do direktorja, in odločil se je, da ne bomo provocirali po nepotrebnem. Vse sem odkrito povedal našim partnerjem in izvedel, da imajo tudi drugod po svetu težave z naslovnico, vključno z ZDA. Drugi primer je naslovnica albuma New Gold Dream skupine Simple Minds. S prednjo stranjo je v nekaterih državah izzval pomisleke zaradi križa. Pritoževali so se tako verniki kot neverniki. Vprašal sem Virgin, ali lahko naredimo nekaj po svoje, ker sem album res želel izdati. Oblikovalec Marko Ilić je pripravil alternativno verzijo, pokazali smo jo članom benda in ti so naslovnico odobrili. Jugotonova izdaja je torej posebnost v svetovnem merilu.

Siniša: Kolikor se spomnim, nismo imeli nobenih problemov z njimi, niti oni z nami. Še več, celo sodelovali smo, torej bi lahko govorili o zdravi konkurenci. Po informacijah, ki jih imam, sem prepričan, da smo v tistem času veliko bolje sodelovali s konkurenco kot danes mlajša generacija. Šlo je za cehovsko spoštovanje.

Veljko: Morate vedeti, da danes obstaja Hrvaško diskografsko združenje, ki ga takrat ni bilo. Diskografska industrija v najinem času ni bila v izdajateljski veji, temveč v panogi naftne ali plastične industrije. Tako so se izoblikovali in vzdrževali tudi odnosi med nami, na ravni delavcev iz različnih fabrik, ki držijo skupaj.

Siniša: To je seveda stališče tvoje generacije in še kakšne prej, ki so živele z našo založbo, ki je producirala, izdajala in promovirala nove albume. Mlajše generacije bodo morda ravno s to razstavo spoznale, kaj in kako so se nekoč počele stvari. Gre za generacije, ki nimajo več odnosa niti do cedeja, kaj šele do analognih medijev. Tu imajo priložnost videti številne artefakte iz proizvodnega programa in spoznati niz imen iz zgodnje faze založništva, še preden se je Jugoton preimenoval v Croatia Records.

Siniša: Mislim, da dobro, kar dokazuje tudi razstava, ki je od prvega dne zelo dobro obiskana. Nič se ni začelo včeraj, niti pred dvajsetimi leti. Glasba se je ustvarjala tudi pred letom 1991, oziroma, kar se založbe Jugoton tiče, med letoma 1947 in 1991, in prav je, da se tega zavedamo. Jugoton je dediščina Hrvatov in vseh narodov, ki smo nekoč živeli skupaj. Vojna je za seboj pustila rane, ki jih je težko zaceliti, vendar gre življenje naprej.

Veljko: Ko se je začela vojna leta 1991, so se vsa podjetja s predpono ju- po hitrem postopku preimenovala. Septembra smo snemali protivojno pesem Moja domovina, izšla naj bi jo na plošči, in v dani situaciji se je zdelo neprimerno, da bi izšla s podpisom Jugotona, ki se je nekako identificiral z državo, ki se je rušila in sesuvala sama vase. Ko je bil spot končan, je iz vrha založbe, ne od zunaj, prišla pobuda, da bi se preimenovali. Izbrali smo dokaj klasično ime: Croatia Records.

Siniša: Lahko končaš konservatorij, lahko igraš v najboljšem možnem ansamblu, lahko doktoriraš iz primerjalne književnosti in si hkrati pesnik in skladatelj v eni osebi, a če nisi pravi ljubitelj glasbe in nimaš sposobnosti komuniciranja, ti vse prej našteto ne pomaga.

Veljko: Iz vsega, kar je naštel Siniša, se rodi nekakšen amalgam instinkta, ki ti omogoči, da razločiš, kaj je vredno izdati in kaj ne. In, da zaključim: mislim, da takšnih urednikov danes ni več.