Ukrepi, ki so jih v podporo fiskalni konsolidaciji od izbruha gospodarske krize do danes sprejemale vlade v času krize, niso bili zadostni. Ne le da varčevanje ni sledilo upadanju gospodarske aktivnosti in s tem manjšim prihodkom. Hkrati so se namreč nevzdržno povečevali še izdatki zaradi zadolževanja, ki je bilo v prvih letih krize namenjeno predvsem posegom na trg dela, v zadnjih letih pa sanaciji bančnega sistema.

Velikih sprememb v državnih bilancah, ki so nakazovale vse večjo luknjo, niso spremljale nujno potrebne strukturne reforme, ki bi dolgoročno znižale izdatke. Vsakokratna vlada se je večinoma odločala za interventne ukrepe z zgolj kratkoročnimi učinki.

Za začetek nekaj številk. Slovenija ima že vse od leta 2009 visok proračunski primanjkljaj. Z izjemo leta 2012, ko se je prvič med krizo občutneje znižal (na štiri odstotke BDP), je v prejšnjih letih vztrajal okoli šestih odstotkov BDP, lani pa je zaradi stroška sanacije bank dosegel kar 14,7 odstotka BDP. Javni dolg se je od začetka krize v deležu BDP medtem skoraj početveril, in sicer z okoli 24 na približno 80 odstotkov BDP oziroma na že prek 28 milijard evrov. Posledično se je delež izdatkov proračuna, ki jih moramo rezervirati za financiranje rastočega dolga, lani podvojil na več kot 913 milijonov evrov.

Za ta del, torej financiranje oziroma poravnavo nakopičenega dolga, fiskalna politika nima manevrskega prostora. Dodatno ji ga ožijo še naraščajoči izdatki za zdravstvo in pokojninsko blagajno, kjer se transferji države zadnja leta vztrajno povečujejo. Čeprav so po ocenah Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) ukrepi kriznih vlad prispevali h konsolidaciji javnih financ, bi bila konsolidacija učinkovitejša, če bi v tem času prišlo do resnih strukturnih sprememb na izdatkovni strani.

Neoptimalne kombinacije ukrepov

Simulacije različnih kombinacij ukrepov fiskalne politike, ki so jih v zadnjem času opravili v Umarju pa tudi drugod – za Slovenijo so jih na primer leta 2012 opravili tudi v Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) – kažejo, da so krizne vlade pogosto posegale po politično najbolj izvedljivih, ekonomsko pa manj smotrnih ukrepih.

V Umarju so preverjali različne kombinacije trajnih in enoletnih fiskalnih ukrepov, ki bi v štirih letih prinesli za odstotno točko BDP nižji letni javnofinančni primanjkljaj. Ugotovili so, da bi bilo najslabše, če ne bi storili ničesar. »Stroški nekonsolidacije (to je ohranjanje visokega primanjkljaja ali celo njegovega povečevanja) so v primerjavi s katerimi koli ukrepi za zmanjšanje primanjkljaja večji, saj je negativni učinek višjih stroškov zadolževanja, ki bi temu sledil, na gospodarsko aktivnost največji in trajen,« so nam pojasnili v Umarju.

Hkrati so v uradu ugotovili, da je za najboljšo kombinacijo ukrepov treba znižati izdatke, za najboljši podporni ukrep pa se je pokazalo zvišanje davka na dodano vrednost. Ob tem dodajajo, da je zniževanje izdatkov učinkovitejše, če je to posledica strukturnih sprememb in ne interventnih ter linearnih ukrepov, ki so na daljši rok običajno nevzdržni in povzročijo neravnovesja, ki jih je nato treba odpraviti. Prav pri tem posegu so krizne vlade očitno naredile največ napak, saj večina krčenja izdatkov predstavlja prav ad hoc posege.

Vlade so v času krize od leta 2010 krčile investicije, kar hkrati znižuje gospodarsko rast. »Trajno znižanje investicij ima največji negativni učinek na gospodarsko aktivnost, saj je po petih ali šestih letih njihov obseg že tako nizek, da ne zadošča niti za amortizacijo. Znižanje izdatkov za državno potrošnjo in transferje na gospodarsko aktivnost ima v prvih dveh letih medsebojno podoben učinek, nato pa se učinek zmanjšanja državne potrošnje začne relativno krepiti in je po petih letih že dvakrat večji od učinka znižanja transferjev,« o negativnih učinkih na gospodarsko rast pri zniževanju izdatkov pravijo v Umarju.

Nevzdržno financiranje pokojnin

Izdatki proračuna za plače in prispevke zaposlenih, ki so pred začetkom vnovičnih pogajanj s socialnimi partnerji znova najbolj aktualni, se že vse od leta 2011 znižujejo. A rastočim izdatkom za obresti zniževanje stroškov za plače ne more slediti, prav tako ne zniževanje izdatkov za blago in storitve, medtem ko je že prejšnja vlada obrnila ploščo pri investicijah. Potem ko je država leta 2012 izdatke za investicijske odhodke znižala s slabih 400 na 250 milijonov evrov, izdatke za investicijske transferje pa s slabih 650 na 490 milijonov, so jih leto pozneje znova zvišali – investicijske odhodke na 470 milijonov, investicijske transferje pa na slabih 700 milijonov. Na približno istih oziroma celo višjih ravneh ostajajo tudi letos.

Tudi aktualni finančni minister Dušan Mramor doslej ni nakazal poti v smeri reševanja strukturnih problemov slovenskega proračuna, kjer izstopajo izdatki za pokojnine in zdravstvo. Ko je OECD leta 2012 opravila simulacije fiskalne konsolidacije za našo državo, je ob tem predvidela, da bo država delež izdatkov za pokojnine v BDP ohranjala na današnji ravni in da se tudi zdravstveni izdatki dolgoročno ne bodo bistveno povečevali. V takšnem scenariju je Slovenija padla v skupino slabe polovice članic OECD, pri katerih bi fiskalna konsolidacija imela na gospodarsko rast zanemarljive ali pa sploh nikakršne negativne učinke. A problem je dvojen. Prvič, Slovenija še vedno ni sprejela ustrezne pokojninske reforme, zaradi česar bo dolgoročno dosegla enega največjih skokov pokojninskih izdatkov v Evropi. Do leta 2060 se bodo po ugotovitvah Umarja povečali z dobrih 11 že na 17 odstotkov BDP. In drugič, kombinacija ukrepov tudi po ugotovitvah OECD ni bila ekonomsko optimalna (krčenje javnih investicij, zvišanje socialnih prispevkov, neuvedba davka na nepremičnine itd.). Negativni učinki fiskalne konsolidacije na gospodarsko rast bi se zaradi izbire slabših ukrepov lahko izkazali za precej večje, kot daje slutiti optimalni scenarij OECD.

Politika Javne finance