Ta ima pestro in bogato zgodovino. Leta 1905 jo je kupil koroški Slovenec Karel Bergman. Zgledno je v njej gospodaril in leta 1910 se je pri njem nastanil pisatelj Ivan Cankar, ki je usodno zaznamoval sloves tega enološko-kulinaričnega hrama. Prav tu, na Cankarjevem vrhu, kot nekateri poimenujejo Rožnik, je ustvaril nekaj najboljših del, vsekakor pa so omembe vredne vsaj Podobe iz sanj. Cankarja je večkrat obiskal še en slovit literarni mož, Oton Župančič, druženje se je nemalokrat zavleklo pozno v noč, tako da je Župančič tudi prespal na Rožniku.
Usodo gostilne so pozneje zaznamovali sorodniki Bergmanovih Franzotovi, njim so sledili še nekateri lastniki, vse dokler ni po spletu neljubih okoliščin gostilna konec dvajsetih let prišla na boben. Leta 1930 jo je na dražbi kupil Alojz Obersne, čeprav so se za lokacijo zanimali tako stiški menihi kot tudi sloviti arhitekt Jože Plečnik, ki je nameraval zgraditi kar sedemnadstropno zgradbo, nekakšno arhitekturno alternativo ljubljanskemu gradu. No, pa iz vsega načrtovanega ni bilo nič.
Cesto do gostilne naj bi zgradili že leta 1834 in je še dandanašnji prav taka kot tiste dni, čeprav je res, da so jo kar nekajkrat obnovili. Rožnik je bil od nekdaj nekakšen magnet za ljubljanske in tudi za vse druge sprehajalce. Pred drugo svetovno vojno se je nemalokrat zgodilo, da jo je imel navado takratni lastnik Alojz Obersne odpirati tudi že ob petih zjutraj, da bi mimoidočim, ki so hodili na delo, postregel z vročo kavo in priložnostnim zajtrkom. Danes je gostilna v lasti Alojzove hčerke Ivice, upravljata pa jo skupaj z Dejanom Kavčičem in zgledno skrbita za neprecenljivo dediščino. Kako je Dejan »zagospodaril« na Rožniku, je zanimivost sama zase. Nekega dne sta se Dejan in njegova žena Špela v družbi dveh prijateljev sprehajala po Rožniku, in ko so prišli do gostilne, so zagledali na vratih izobešen napis: Zaradi prevzema zaprto! To je Dejana, ki je takrat svoj ljubi kruhek služil kot kuhar v mengeški gostilnici Bon piatto, tako salamensko razkurilo, da se ne da povedati. In usoda je poskrbela, da se je njegova jeza pomirila tako, da je prijateljica, v katere družbi so bili, slučajno prijateljevala z Ivičino hčerko Tejo (k njej se je Teja namreč hodila frizirat). Hčerka Teja je uredila vse tako, da je Ivica poklicala Dejana in sta se dobila, se sprehodila okoli rožniške cerkvice ter tudi sklenila zavezo, da Dejan prevzame gostilno. Pa je bilo, kar je še danes.
Marsikaj zanimivega zna povedati tudi Dejan. Na primer to, kako je 15. novembra 2008 iz rožniške gostilniške pipe prvič pritekla voda iz vodovoda (do takrat so jo na Rožnik vozili gasilci, za kar jim je Dejan še danes silno hvaležen!). Volitve so bile na obzorju in drzni Dejan jo je mahnil kar v volilni štab Zorana Jankovića, zdajšnjega župana Ljubljane, pa se je »razkikirikal« o svojem »vodnem problemu«. Janković mu je dal roko in mu zagotovil, da bo zadevo uredil takoj, ko bo župan, in je dano besedo tudi izpolnil. Vsa čast!
Sicer pa na Rožniku obiskovalcem ponujajo najrazličnejše slastnosti, začenši z borovničevcem, medico ali slovitim »ta zelenim«, ki do prodajnega izraza pride predvsem 1. maja, ko se na Rožniku že desetletja tradicionalno praznuje praznik dela. Žganim pijačam rade volje dodajo preste, ki so tudi nekakšen zaščitni znak gostilne. Sledijo suhe klobase in druge suhomesne dobrote, juhe vseh vrst pa jedi na žlico (jota, ričet, golaž, tudi divjačinski), jetrca, tudi postrv v koruzi, kaneloni in ocvrt piščanec, meso na sto in en način, pečenice in krvavice ter testenine na več načinov, da ne govorim o teletini ali kozlovini iz peči, ki ji dodajo krompir, ki se, zlatorumeno zapečen, kar topi v ustih. Seveda so tu tudi solate vseh vrst, skutni štruklji, špinačni, orehovi in pehtranovi tudi, tudi za vegetarijance zgledno poskrbijo. K vsemu navedenemu se še kako poda Lakovičev cviček ali refošk, ki ga Dejanu dobavlja istrska družina Nusdorfer, ali pa katero koli drugo rujno vince. Marsikdo je že obiskal rožniško gostilniško lepotico, Dejanu pa se je vendarle najbolj vtisnil v spomin obisk slovitega, svetovno znanega alpinista Reinholda Messnerja. No, tudi vsakoletna prireditev slovenskih literatov, na kateri podelijo kresnika, daje tako Rožniku kot tudi gostilni prav poseben čar. Da bo šla tradicija naprej, dajejo obete Dejanovi in Špelini sinovi Nal, Lan in Jon, vsi zagrizeni hokejisti, vsi vratarji, ki znajo fantastično čuvati svoja vrata. Verjamem, da bodo znali očuvati tudi vrata gostilne Rožnik, pa tudi vse tisto, kar sodi k njej.
