Prav vsi so se poleg gostinstva več kot zgledno ukvarjali tudi s sadjarstvom, žganjekuho, vinogradništvom in tudi za živino so lepo skrbeli. V tistih časih so na Dunaj dostavljali domačo slivovko, tudi po deset vagonov na leto, kar nikakor ni bilo malo. Četrta generacija je prevzela gostilno leta 1960, ko sta v njej zagospodarila Jože Šiker in njegova žena Silvestra. Opustila sta živinorejo in sadjarstvo, zato pa toliko več pozornosti posvetila razvoju gostilne in vinogradništvu. Jože, vrhunski vinogradnik, je uredil fenomenalno vinsko klet pod stoletnimi kletnimi oboki. Ko pa sta gostilno prevzela Šikerjeva hči Breda in njen mož Silvo Cotar, je doživela največji razcvet. Pohvale in nagrade dobesedno dežujejo k stoletnemu »hramu, kjer Bog roko ven moli«. Dokončno sta uredila vinsko klet, ki je postala prizorišče kulturnih večerov in prijetnih druženj vseh vrst, poskrbela pa sta tudi za prav poseben kmečki muzej, ki ga še dandanašnji krasijo zgledne in vredne zbirke vinogradništva in sadjarstva, kmečkih prevoznih sredstev, mlinarstva, stanovanjsko-bivanjske kulture, poljedelstva in še sodarstva, kolarstva in tesarstva. Ja, človek ima kaj videti.
Poleg prelepo urejenega letnega vrta sta uredila še otroško igrišče, tako da se ima otročad kje pozabavati, medtem ko se odrasli predajajo enološko-kulinaričnim užitkom, ki jih ponuja gostilna. Za nadaljevanje gostilniške tradicije se pri Šikerju ni bati; šesti rod, poosebljen v Nataši Cotar, je že prevzel posle, saj je Nataša po diplomi na Turistici, visoki šoli za turizem v Portorožu, že z obema nogama in rokama v dejavnosti, ki ji je pisana na kožo, kot sama rada pove.
K Šikerju je rado romalo staro in mlado, od blizu in od daleč. Posebnost te gostilne je knjiga gostov, v katero je prvo posvetilo zapisala legendarna dama slovenske zabavne glasbe Majda Sepe. Vanjo pa so se vpisali tudi vsi dozdajšnji predsedniki Slovenije. Tudi pisatelj in dramatik Tone Partljič je reden gost, prav tako kot je bil pokojni olimpionik Leon Štukelj. Kaj ne bi bili redni gostje, ko pa je tukaj res vse vrhunsko. Že žganjičke so prelestno dobre – že omenjena slivovka, viljamovka, marelično žganje in borovničevec, ki so produkti domače žganjekuhe ali pa okoliških kmetov. Kot uvod v rukolo s češnjevcem in trdim sirom ter regratovim medom. Tu je še divjačinski namaz v plaščku iz bučnih semen ali pa goveji karpačo. Potem pridejo na vrsto juhe: kisla, goveja, gobova. Vse perfektne. Sledijo tople predjedi: zelenjavni zavitki s kostanji, bučami in jabolki, ravioli z jurčki na bučni kremi ali pa sloviti bograč. Potem pa glavno: polnjene telečje prsi, pečena račka z mlinci, pečena telečja krača, kuhana govedina, smuč s pečenim krompirjem in zelenjavo, pa dušeno stegno divjega prašiča v omaki s sotiranimi jabolki in kruhovim cmokom, pa svinjski medaljon s kostanji, grozdjem in sirovimi štruklji, pa puranja rolada s suhimi paradižniki, sirom, baziliko in sirovimi štruklji, pa jagnječje zarebrnice v omaki in ocvrti piščanec. Ja, res, ni, da ni! Solate so sveže in domače pridelave, na izbiro jih je »malo morje«. Prava posebnost pa so sladice, kar nekaj njih. Domači sladoled, domači zavitki, domače marmelade, ki so božanske, kostanjeva panakota s karamelno omako, čokoladni žličniki z vaniljevim sladoledom, največja in najslavnejša pa je njihova šarlota (glej recept). Po njej slovijo daleč naokoli. Kakor tudi po pehtranovih ali sirovih štrukljih, ki jih pripravijo na več omamno slastnih načinov.
Kdor rad dobro je, v tej gostilni zagotovo nikakor ne bo razočaran. Vse skupaj je možno poplakniti z odličnimi vini; nekaj je domačih, ostalo pa je vrhunski izbor vsega dobrega in žlahtnega, kar premorejo slovenske vinorodne pokrajine, seveda s poudarkom na Štajerski. Nenehna skrb za vse dobro in še boljše pa Natašino srce, ki bije v istem ritmu, kot bijejo stene gostilne in njihova bogata zgodovina, so trdno zagotovilo, da se bo pri Šikerju še kakšno stoletje jedlo in pilo vrhunsko.
