Veleposestnik Pavlin je dal že davnega leta 1873 tako zgradbo kot kmetijo v najem Rudolfu Kunstlju, po čigar priimku je gostilna prepoznavna še dandanašnji. Novi najemnik je zagnal tudi gostinsko dejavnost, ki je kar dobro nesla, vse do leta 1926, ko je vse skupaj kupila prababica današnje »šefinje« Maje Buden, gostilničarke z dušo in srcem. Jerica Štiherle, kot je bilo ime Majini prababici, se je preselila v Radovljico po spletu ne prav prijetnih okoliščin. Njen prvi mož France Jerala je namreč prišel iz vojske v domovino, na domačijo v Rovtah, dobesedno samo še umret (pokopal ga je tifus) in Jerica se je z dvema otrokoma, Antonom in Lojzkom, odločila, da zaradi bolečih spominov proda Rovtarjevino in začne gostilničarstvo v Radovljici. Čez čas se je tudi poročila z Janezom Štiherlom. Posel je peljala zelo dobro. Pri hiši so imeli praktično vse doma pridelano. Jerica je rada rekla, da zdaj, ko so pobrali krompir z njiv v kleti, ne bodo lačni. Imeli so tudi vsaj po dva konja in dve kravi pa najmanj 7 prašičev v domači reji, da o kokoših niti ne govorimo. Vse domače! Meso in slastne koline. Vendar je bila usoda spet neprizanesljiva; sin Lojzek je padel na ruski fronti in drugi sin Anton se je moral pripraviti, da bo materi stal ob strani, tudi pri gostilniških poslih. Tako je že pred drugo svetovno vojno, podjeten, kot je bil, organiziral za pivovarno Laško razvoz in dostavo njihovega piva po vsej Gorenjski. To je pomenilo ne le sposobnost furmanstva (prelepe lipicance je vpregel v svoj voz – kasneje, ko se je razvozniška dejavnost razcvetela, se je seveda moderniziral in posel udejanjal s tovornjaki), temveč tudi sposobnost »delanja« in hranjena ledu, kar ni bil mačji kašelj. Led so hranili v globoki kleti, katere vrata so bila izolirana tako z lesom kot lešem, ki so ga nasuli med dvoje vratnih lesenih pregrad. Led so delali tako, da so ga pozimi dobesedno rezali v bližnjem bajerju pa tudi na Blejskem jezeru. Potem so ga zavili v slamo in pripeljali v omenjeno klet. Ko so ga razvažali, so ga pa spet zavili v šope slame, ki so jih potem umestili v posebne lesene zaboje – pa na razvoz.
Anton je med vojno opravljal delo šoferja slovitega Ivana Matije Mačka, kar ima poseben pomen tudi za gostilno, ki jo je Jerica prevzela od mame leta 1947. Takrat ga je Maček »spustil domov« in Anton je začel delati. Posel, gostilniški in razvoznopivovski, se je lepo razvijal, vse do začetka leta 1964, ko je njihovo dejavnost in lastnino prevzelo (po dekretu, kakopak) Gostinsko podjetje Grajski dvor. Takrat so bili takšni »trendi«, ni bilo kaj pomagati. Sprijazniti so se morali z realnostjo in so delali v gostilni, vendar samo kot zaposleni, nič več kot lastniki. Antonu se je vse skupaj zdelo za malo; skupaj z ženo Marijo (z dekliškim priimkom Otoničar – bila je iz notranjskih Ponikev) in otroki (Jerca, Anton, Lojzek) se je že skoraj preselil v Švico, kjer si je po prijateljih uredil najem nekega manjšega hotela, potem pa se je le odločil in napisal pismo svojemu medvojnemu »delodajalcu« Ivanu Mačku. Ni minilo dosti časa, ko je na radovljiško občino prišel novi dekret in »Kunstljevina« je znova prešla v roke Štiherlovih. Ko jih je kasneje, istega leta, obiskal še sam maršal Tito, je ta v sproščenem pogovoru povedal Antonu, da tokrat »riba ni smrdela pri glavi, temveč pri repu!«, kar je pomenilo, da so tisto navidezno nacionalizacijo zelo verjetno zakuhale občinske strukture. No, bistveno je bilo, da so dobili svoje nazaj. A usoda jih je spet malce natepla; sin Lojzek je umrl za pljučnico. Ko je leta 1968 umrla Majina prababica Jerica, je lastništvo prešlo na sina Antona. In ko je leta 1996 umrl tudi ata Anton, je postal lastnik njegov sin, prav tako Anton, bolj znan kot Toni (ata Anton so rekli Toniju, tik pred smrtjo: »Meni luč, tebi ključ!«). Oba, Anton in Toni, sta v prenovo gostilne vložila ogromno truda, znanja in pridnosti, da je dobila današnjo podobo. Toni se je poročil z Marijo Terlep, s katero imata hčerko Majo, današnjo »šefinjo ferajna«. Toni je bil sila učljiv; na Bledu je končal kuharsko šolo, potem šel v vojsko, končal hotelsko šolo v Ljubljani in še diplomiral iz ekonomije. Gostilniško dejavnost je prevzel že leta 1976, Maji pa jo je namenil pred kratkim (lastnik je še vedno).
Pri Kunstlju vas pričakajo s smrekovcem, borovničevcem, medenim žganjem ali z lovskim likerjem. Tako, za dober dan. Potem vam ponudijo slastne juhe, vse iz domačih sestavin. Sledijo solatni krožnik z jabolki, orehi in pečenim mladim sirom, solatni krožnik z govejim filejem in zbrincem, domači štruklji, ajdova kaša z gobami, file postrvi s konopljinimi semeni in krompirjevim pirejem, jelenov medaljon, ocvrti piščanec, vseh vrst zrezki, kmečko-kolinska pojedina, ajdovi žganci z mlekom, gorenjski želodček s praženim krompirjem in hrenom in njihova čisto sveža posebnost: telečja jetrca z zeleno in konopljinim oljem. Ponudijo tudi domači sladoled in štruklje z medom. Vse sveže, domače in mamljivo. Ja, kdor zna, pač zna. Če omenimo še starodavno, čudovito velbano vinsko klet, kjer se lahko podružite s prijatelji in kjer vam iz sodov natočijo tako Cigojev zelen, Simčičeve vinske žlahtnine kot penino z bezgovim sirupom in meto (no, te vam seveda ne natočijo naravnost iz soda), potem je slika vrhunske kakovosti lepo zaokrožena. Dobrodošli!
