Nekaj vina tudi v lonec

Kadar se mošt uradno spreminja v vino, se morajo zagnani pokuševalci po stari šegi podkrepiti z dobrimi jedmi, da jih kapljica ne utrudi prehitro. A nikakor ni nujno, da se na mizi znajdejo gos, mlinci in rdeče zelje – to je po zadnjih dognanjih tako ali tako precej izumljena tradicija, ki je ne cenijo v vseh koncih naše dežele. Že pred tisočletji so vsako leto v tem času praznovali nekakšen zahvalni praznik, praznik letine. Temu primerno so obložili mize, a ne z gosmi, mlinci in zeljem – perutninski genocid je uvedlo šele krščanstvo. Cerkvena »oblast« se je zavedala, da starih praznikov ne bo mogla zatreti, saj so bili zakoreninjeni v dolgi vrsti generacij in med ljudstvom priljubljeni, zato je bilo treba pripraviti nekaj novega. Tako je praznik dobil ime po Martinu, ki se je rodil leta 316 v Sombotelu na Madžarskem, se pokristjanil, preselil v Francijo, ustanovil prvi samostan na Francoskem in postal škof ter pozneje svetnik. Zaradi godu ob ravno pravem času so ga izbrali za zavetnika vina, okoli njega pa so začele krožiti ruralne legende. Med drugim tudi tista, kako je nekoč s svojim plaščem, ki ga je prerezal na pol, pred zmrzaljo rešil berača, in tista, kako se je zaradi svoje skromnosti pred imenovanjem za škofa skril med gosi. A slednje so ga izdale in s tem postale dežurne krivke ter tarča novodobnega zgodnjenovembrskega perutninskega genocida. Prvi zapisi o praznovanju goda sv. Martina s pečeno gosjo so sicer v letu 1453 nastali v bavarskem samostanu ob Tegernskem jezeru. Martinovanje je pravzaprav protiutež pustu; slednji rodovitno sezono odpre, martinovo pa jo zapre, zemlja vmes počiva. Tako ob prvem kot drugem se ljudje našemijo, ob martinovem predvsem v škofe in druge duhovne, ki simbolično blagoslavljajo vino ter ga s tem dokončno pretvorijo iz mošta, ob obeh priložnostih pa v naših krajih žlahtna kaplja teče kot za stavo. Vinski bratci na koledarju vsako leto najprej preverijo, na kateri dan novembra bo martinovo. Če se zgodi, da je enajsti november sredi tedna, je veseljačenje namreč kar dvojno; konec tedna pred enajstim in konec tedna po njem. Če enajsti november pade na ravno pravi dan v tednu, pa Slovenci martinujemo tudi po 14 dni skupaj, v čemer smo tako rekoč svetovni prvaki. Praznika pa se še veliko bolj kot ljubitelji vina veselijo gostinci, ki v teh dneh z lahkoto prodajo za cel tovornjak madžarskih rac in gosi. A to ne velja za vse dele naše dežele. Denimo v Istri, kjer je martinovanje oziroma martinje značilno šele za čas po drugi svetovni vojni, so tipične jedi povezane z olivnim oljem, s katerim pospremijo mlado vino. Mastijo se tudi s petelinjim ali kokošjim golažem oziroma žgvacetom, pečenim puranom, kapuzom oziroma zeljem ter ocvrtim kruhom z refoškom. Na Krasu posebnega martinovanja v povezavi z gosmi in zeljem ni bilo nikdar, so pa imeli po vaseh svoje običaje. Zabijali so buče, kakor tam pravijo zabijanju pip v sode, hodili so od kleti do kleti in pokušali vino ter ga pretakali, krepčali so se denimo z orehi in pršutom. Na Goriškem je še danes priljubljena maronova župa, za katero v čisto kostno juho dodajo zdrobljene marone, majaron, baziliko, sol, poper, vino in malo kisa. Župa se menda še posebno dobro odreže pri preganjanju mačka po intenzivnejših pokušinah. Če torej pečenih gosi in rac ter mlincev in zelja ne marate, praznovali pa bi vseeno radi – skuhajte si kakšno boljšo jed z vinom.