Paraolimpizem: skupni imenovalec so denarne težave

Kot fičo med ferrariji

Ena od takšnih priložnosti je bila 52. obletnica obstoja Zveze za šport invalidov – paraolimpijskega komiteja Slovenije. Na delavnici o paraolimpizmu, kjer so se lahko vsi zbrani preizkusili v nekaterih paraolimpijskih športih, je bil med najbolj dejavnimi Primož Jeralič. Ker ne more uporabljati nog, je njegov šport ročno kolesarjenje. »V rokah je mišična masa drugačna kot v nogah, kar pomeni, da je ročni potisk šibkejši,« je povedal Jeralič, ki s svojim močnim stiskom roke nazorno pokaže, kaj je njegov šport. »Začetniki na ročnem kolesu ne zdržijo več kot pet kilometrov, ker preveč boli. Roke niso navajene enakih obremenitev kot noge,« je dodal.

Ročno kolesarstvo ima pet kategorij. Jeralič tekmuje v peti, kjer imajo najdaljše dirke, največ 80 kilometrov. Etapnih dirk ni, vsaj ne uradnih pod okriljem mednarodne kolesarske organizacije UCI. »Petdnevno dirko imajo sicer v Avstriji, kjer so višinski kronometer, vzpon, ravninski kronometer, še en vzpon in ravninska dirka,« je razložil slovenski tekmovalec, ki pa je le stežka mednarodno konkurenčen. Osnovni problem so finančna sredstva, ki jih je premalo, da bi imel primerljivo opremo. »Moje kolo stane okoli 6300 evrov, a nima karbonskih obročev, imam tudi slabši menjalnik in slabše zavore… Če bi ga nadgradil, bi moral odšteti 8000 evrov ali celo še več. Moje kolo ni slabo, toda na dirkah svetovnega pokala je ravno tako, kot še bi prišel s fičotom med ferrarije,« je opisal stanje na svojem področju. »Odloča tudi teža tekmovalcev. Dirkam v kategoriji, kjer so zraven mene amputiranci, ki so lažji za skoraj trideset kilogramov, imajo pa tudi drugačno kolo. Malce sem preračunaval in ugotovil, da ima Alex Zanardi s kolesom vred okoli 45 kilogramov manj od mene. Njegovo kolo je zame znanstvena fantastika. Ima le 6,5 kilograma, moje 14,5 kilograma,« je Jeralič v zgodbo vključil tudi slavnega konkurenta Zanardija, nekdanjega dirkača formule ena, ki je obe nogi izgubil v dirkaški nesreči serije CART leta 2001.

Ker je denarja premalo, se slovenski ročni kolesarji ne morejo udeležiti vseh svetovnih dirk. »Če je tekma v Italiji ali Avstriji, je super, toda če je v Združenih državah Amerike, jo lahko gledamo le po telefonu,« je rekel. Toda ravno uspešnost na dirkah odpira vrata paraolimpijskih iger čez dve leti. »Slovenija lahko pričakuje eno kvoto,« je dejal Jeralič, ki je razkril, da imajo ročni kolesarji pri Tuš Mobilu zdaj lastno ekipo. »Ker smo organizirani v klub, smo dobili licence, s čimer smo zavarovani v primeru nezgode,« je pristavil. Njihovi treningi potekajo na normalnih cestah. Za varnost poskrbijo s posebnimi barvami oblek, lučkami in zastavami. »Izbiramo časovne okvirje, ko je čim manj prometa. Denimo ob nedeljah zjutraj, ko so ljudje pri maši.«

Diskriminacija po spolu in hendikepu

Še malce več težav ima Alen Kobilica. Nekdaj je bil svetovno znani model, odkar je oslepel, pa je aktivni športnik. Najprej je bil paraolimpijski plavalec, zdaj je paratriatlonec. Vneto se pripravlja na paraolimpijske igre, toda krovna svetovna zveza je pred kratkim njegovo kategorijo slepih in slabovidnih brez pojasnila črtala s seznama za naslednje igre v Riu. »Pri ženskah bodo slepe in slabovidne lahko nastopile, pri moških pa ne. Gre za diskriminacijo po spolu in za diskriminacijo po hendikepu, saj preostale skupine ostajajo. Je zdaj nekdo brez roke kaj boljši kot jaz? Vrhu vsega gre tudi za štiriletni program dela, ko smo se pripravljali in vlagali svoj čas in denar, da bi bili čim bolje pripravljeni. Jaz sem dal na stran zasebno življenje, saj so bile v ospredju olimpijske igre. Veliko je diskriminacije, zato ta sklep ne more obstati,« je odločen Alen Kobilica.

Pri paratriatlonu ima največ rezerv v teku, saj ni nikoli treniral atletike. Najboljši je v plavanju, saj iz vode vedno pride vsaj drugi. Toda Kobilica ne tekmuje sam. Ves čas ima zraven sebe videčega partnerja, ki ga usmerja med tekmo. »Pomembne so malenkosti, kjer se lahko izgubi veliko sekund. Predvsem pri menjavi športa je potrebne veliko pozornosti, kako priti na kolo, kako dol iz njega, kako se preobleči… Vse mora potekati naučeno in usklajeno,« je dejal Kobilica, ki na tekmah menjuje dva partnerja. Včasih je zraven Jaroslav Kovačič, včasih Mitja Mori. Oba sta med najboljšimi slovenskimi triatlonci.

Tekmovalec in njegov partner sta med dirko ves čas povezana. V vodi imata med seboj meter dolgo elastiko, pri teku trideset centimetrov dolgo elastiko, kolesarita pa na dvociklu. Vsakršna fizična pomoč razen pri obračanju je prepovedana, lahko se le medsebojno spodbujata. »Spodbuda mi zelo pomaga. V vodi sicer prav nič, ker nič ne slišim in nikoli ne vem, kje sem. Na kolesu oba garava, zato sva bolj tiho, toda pri teku je zelo pomembna komunikacija. Partner mora začutiti, kje je tvoj limit. Nič namreč ne pomaga, če se poveča ritem teka, če sem na koncu z močmi. Toda če partner vidi, da imam še nekaj rezerve, lahko s spodbudno besedo veliko pripomore k boljšemu rezultatu,« je povedal Kobilica.

Na sezono ima približno sedem tekem, med katerimi so tudi evropsko in svetovno prvenstvo. Svetovno prvenstvo je bilo letos v Edmontonu, evropsko v Kitzbühlu. Prihodnje evropsko prvenstvo bo v Ženevi, svetovno v Chicagu. »Tekmovanja so na vseh celinah. Letos načrtujemo tudi pot v Avstralijo. Potrebujem od 20.000 do 25.000 evrov na leto,« je razkril. »Krpamo na vseh koncih, toda če krpaš, se ne moreš osredotočiti le na lasten trening in tekme. Tako moram iskati še denar, se pogovarjati s sponzorji… S tem gre precej mojega časa in energije,« je potarnal. »Konkurenca je podobna kot v triatlonu. Najboljši so Britanci in Američani. Toda če sem jaz edini iz Slovenije, je Britancev štirinajst, ki grejo na vse svetovne tekme. Lahko si predstavljate, kakšen je potem britanski proračun. In tu so še stroški kolesa in opreme,« je rekel Kobilica. Njegovo kolo sicer stane 5000 evrov, a če bi želel najboljšega, bi moral odšteti vsaj še enkrat toliko.