O čarovništvu je pisal že Primož Trubar, prvi znani čarovniški proces na slovenskih tleh je leta 1546 potekal v Mariboru, Ljubljano pa sta strah pred čarovnicami in njihovo množično preganjanje dosegla šele sredi 17. stoletja. Prvi večji ljubljanski proces je sicer potekal leta 1690, v naslednjih dveh letih pa se je preganjanje čarovnic močno razpaslo. Kot v svojem delu Čarovniški procesi na Slovenskem piše Vinko Rajšp, je takrat zaradi čarovništva v Ljubljani življenje izgubilo trideset ljudi: »Leta 1691 je bilo justificiranih pet čarovništva obdolženih žensk. Leta 1692 je bilo justificiranih 17 čarovnic, sedem žensk in en moški pa je med mučenjem umrlo.«
Čarovnice povzročajo neurja in točo
Črna statistika takratnega obdobja je bila, pojasnjuje zgodovinar Matevž Košir, posledica številnih vzrokov. Ljudje so potrebovali krivca za škodo, ki so jo na poljih povzročili neurja in toča, sodniki pa so dodali še druge obtožbe: »Čarovnike so obtožili, da znajo leteti, da sklepajo pakte s hudičem, se udeležujejo čarovniških orgij in na njih čarajo ter s tem povzročajo huda neurja in točo. Dovolj je bilo že, da so nekoga obtožili, da je padel z oblaka,« našteva Košir.
»Ob tem je zanimivo, da do množičnih pregonov čarovništva ni prišlo v temnem srednjem veku, temveč šele po odkritju Amerike, obtožencem je torej sodil kazenski aparat novoveške države. Sodniki so bili pravniki, ki so sodili čarovnicam in hkrati zagovarjali modernizacijo države. Eden najbolj krutih sodnikov na Kranjskem, Janez Jurij Hočevar, je bil član obeh ljubljanskih akademij, dvojni doktor, ukvarjal se je z zvezdoslovjem in slovel celo po skladateljstvu,« nekatera nasprotja poudari zgodovinar.
»To obdobje je čas po številnih vojnah, ko je v Evropi moško prebivalstvo močno upadlo, in obveljalo je prepričanje, da so ženske ta kruti čas lahko preživele le s čaranjem. To je obdobje, ko že popušča pogrom nad protestanti in cerkev zato išče nov naboj, kako prebivalstvo držati v pokorščini,« pa kot enega od razlogov za razmah čarovništva vidi muzejska svetnica v ljubljanskem Mestnem muzeju Irena Žmuc. »Ravno zaradi tega so kazni, ki so doletele čarovnice, tako krute. Obtoženko so sprva mučili, dokler čarovništva ni priznala, kasneje jo je rabelj ostrigel, oblekel v kratko srajco, takšno, kot so jih nosili tudi moški, in razgaljeno pred publiko običajno zažgal na grmadi,« opisuje Žmuceva.
Eno od morišč čarovnic na Friškovcu
»Šlo je za dolgotrajne in mučne postopke, trajali so lahko več mesecev, nekateri procesi pa so se vlekli tudi nekaj let,« se strinja Košir. »Od obtoženih so želeli priznanje, saj je takrat veljalo, da je priznanje kralj dokazov. Zato so čarovnice sprva zaslišali, jih želeli zmesti, nato pa prešli od lažjih k vedno hujšim oblikam mučenja. Pripomoček, ki je povzročil največ bolečine, je bil čarovniški stol, opremljen z bodicami. Na njem so morale ženske sedeti več ur, nekatere celo vso noč. Zaradi hudih bolečin so obtožene zločin, ki so jim ga očitali, običajno priznale.«
Ker v Ljubljani takšnega stola do tedaj ni bilo, so mestne oblasti leta 1691 plačale njegovo izdelavo, medtem ko je čarovništvo postalo kaznivo že z objavo kazenskega zakonika cesarja Karla V. leta 1532. Veljal je za celotno cesarstvo in veleval, da je čarovništva osumljen vsak, ki je želel učiti čarati, ki je grozil, da bo s čarovnijo povzročal škodo, se je družil z drugimi čarovniki in čarovnicami ter uporabljal čarovniške predmete. »S tem je čarovništvo postalo delikt, za katerega je predpisana smrtna kazen, ki se mora izvesti s sežigom obsojenca na grmadi. Zakonik je bil osnova za izrek kazni tudi za ljubljanskega mestnega sodnika,« pojasnjuje Košir.
Čarovništvo je postalo zločin, enakovreden bogoskrunstvu ali umoru, oprostitve pa so se lahko nadejali le redki. Ljubljanske čarovnice so na usmrtitev čakale v ječi na Tranči, med današnjim Čevljarskim mostom in Mestnim trgom, usmrčene pa so bile na javnih mestih, kjer so običajno stale tudi vislice. »Eno takšnih morišč v Ljubljani je bilo na Friškovcu,« pove Žmuceva in dodaja, da je bila priprava grmade in obtožene čarovnice delo rablja: »Pripravil je oblačila in vislice, poskrbel za obleko in kupil les za grmado. Ni imel stalne plače, je pa za opravljeno delo vsakič prejel plačilo.«
Obtožbam o čarovništvu niso ubežali niti berači
»Ne drži, da so bile čarovništva obsojene le babice in starejše ženske, zeliščarice,« pojasnjuje Košir. »Sicer je res, da so bile za čarovnice spoznane večinoma ženske različnih starosti in podložniškega porekla, a so bile med njimi tudi meščanke, pa tudi moški. Zaradi čarovništva so namreč sodili tudi beraškim združbam, za katere so menili, da so del čarovniške zarote,« dodaja Košir. »Tako so oblastniki lahko zmanjšali število lačnih ust v mestu,« o beračih, ki so jih obsodili čarovništva, meni Žmuceva.
Postopno je bilo, tudi zaradi večje zadržanosti oblasti, čarovniških procesov vse manj, dokončno pa jih je omejila šele Marija Terezija, ki je leta 1740 zahtevala, da o krivdi obtoženih v čarovniških procesih presoja sama. »Tudi v Ljubljani so se procesi končali v začetku 18. stoletja, čeprav je iz zapisov razvidno, da je na primer leta 1725 deželni okulist izdal meščanu potrdilo, da mu je čarovnica poškodovala obe očesi. Do sojenja ni prišlo, a primer priča o razširjenosti vere v čarovništvo, ki je ostala zakoreninjena v ljudeh še dolgo po končanem množičnem preganjanju čarovnic,« zaključi Košir.
