Premalo nadzora in preventive. Pes bo v učnem procesu zagotovo delal napake – ker se uči. Toda lastniki se preveč osredotočajo na napake in na to, kaj storiti, ko do njih pride. Kadar pes stori napako (se torej obnaša na način, ki se nam ne zdi ustrezen), imamo le pol sekunde časa, da se pravilno odzovemo. To pa v praksi pogosto ne deluje, zato je naša reakcija zakasnela in pes ne more razumeti, kaj je storil narobe. Vedeti moramo, da bo storil natančno toliko napak, kolikor mu jih dopustimo. Boljši kot imamo nadzor nad njim, manj napak bo naredil. Recimo: kadar kuhamo kosilo, se psu ne moremo posvečati. Najbolje je, da ga takrat ustrezno omejimo (na primer v boksu) in mu onemogočimo, da bi brez naše vednosti skočil na kavč. Nadzor nad psom imamo lahko le, če ga omejimo, kadar se z njim ne moremo ukvarjati. Kasneje, ko imamo zanj čas, omejitev popustimo in ga lahko aktivno učimo ustreznega vedenja. Nekorektno je od psa pričakovati, da se bo pravilno učil, kadar smo odsotni, saj pes sam od sebe ne ve, kaj je prav. Po drugi strani pa smo tudi mi razbremenjeni, če nam ni treba ves čas skakati za psom in ga loviti pri lumparijah. Poleg tega z ustreznim nadzorom psu ne ponudimo možnosti, da bi izsiljeval pozornost. Če nimamo časa, da bi ga učili pravilnega vedenja, se pes, ki je omejen, vsaj ne bo učil, kako stvari početi narobe.
Preventiva pomeni, da smo vedno en korak pred psom. Če se zavedamo, da naš pes rad skače po obiskih, se nimamo pravice jeziti, kadar bo skočil tudi na staro teto v krilu. Če vemo, da bo skakal, se mu moramo posvetiti že pred tem in ga preventivno odstraniti iz prostora ali pripeti na povodec. S tem mu onemogočimo učenje napačnega vedenja. Četudi ga po skoku na obiskovalce kaznujemo, je vseeno skočil. Ob skoku je bil verjetno tudi nagrajen – morda nezavedno – s pozornostjo, dotikom, ogovarjanjem ali celo božanjem, kar še dodatno utrjuje slabe navade. Tak pes ob vsakem skoku dobi potrditev in s tem poveča možnost, da bo svoje dejanje ponovil. Za to pa ni kriv pes, ampak lastnik.
Osredotočenost na psa ni dovolj. Pes je zrcalo lastnika. Odziva se na okolje, v katerem biva, zato se obnaša tako, kot se mu v danem položaju najbolj izplača. Kadar pride do vedenjskih težav, je napačno, če se osredotočimo zgolj na vedenje psa; najprej moramo začeti pri sebi in spremeniti okolje, ki na psa očitno vpliva neustrezno. Če ga ne spremenimo, tudi psu ne damo v celoti možnosti, da bi se poboljšal. Šele ko spremenimo sebe in svoj odnos do psa, lahko pričakujemo spremembe tudi pri njem. Sliši se preprosto, vendar je to dejstvo v praksi pogosto težko sprejeti, saj je spreminjanje dolgotrajno in naporno.
Rešitve na hitro ne obstajajo. Pri vzgoji psa je zelo pomemben dejavnik čas. Hitre, morda celo nasilne rešitve ne bodo obrodile dolgoročnih rezultatov. Pomembno ni le, da najdemo sistem (pre)vzgoje, ki nam je razumljiv, ampak se ga moramo tudi držati. Ni priporočljivo, da vsak mesec spreminjamo način dela in preizkušamo, kaj bo na psu delovalo. Sistem spremenimo le, če nam ali našemu psu ne ustreza; rezultati namreč ne bodo vidni čez noč. Včasih se pojavijo že čez en mesec, v zapletenejših situacijah morda šele čez eno leto. Vendar je treba vztrajati. Vložiti moramo veliko časa in energije, če želimo doseči zastavljene cilje.
