Mnogi so pri šolanju uspešni. A ko pridejo domov, se pojavijo težave, ki so popolnoma drugačne, vzgojne narave. Toda te komponente stari sistemi šolanja psov ne rešujejo. Meniva, da je šolanje le ena desetina učenja psa, vse drugo zajema vzgojo – torej sprehode, igro, pasje športe, socializacijo z živalmi, navajanje na okolje in podobno. Zato je prav vzgoja tisto, za kar se je treba in za kar se je vredno truditi. Pomembna plat vzgoje je individualizacija, ki v ospredje postavlja posameznega psa, za katerega je treba sestaviti poseben – edinstven – načrt dela.
Večina lastnikov se določenih vzgojnih prijemov loteva napačno. V tej in prihodnji kolumni bova na kratko opisala pet najpogostejših napak pri vzgoji. Prva je, da lastniki težave svojega psa postavljajo v ospredje. Druga je, da mnogi od njih napačno razumejo učne procese. Tretjič, lastniki se premalo posvečajo nadzoru in preventivi; četrtič, ne upoštevajo, da osredotočenost zgolj na psa ni dovolj; in petič, ne zavedajo se, da hitre rešitve ne obstajajo.
Postavljanje težav svojega psa v ospredje. Lastniki se na splošno preveč ukvarjajo s težavami svojih psov. Pomembno je, da namesto slabih plati pri psu poskušamo poiskati tisto, kar je dobro. Morda prednosti vidimo v pasemskih lastnostih psa, njegovih genskih predispozicijah ali pa v karakterju; razmisliti moramo predvsem, kako bi jih najbolje izkoristili, da bi zadostili potrebam našega psa. Če bomo poudarili njegove pozitivne lastnosti ter jih začeli uriti in ceniti, bo pes v našem početju našel smisel. V tem primeru bodo mnoge tegobe same od sebe deloma ali pa celo v celoti izzvenele. Kot na splošno v življenju tudi pri vzgoji psa velja, da s prepogostim grajanjem dosežemo le, da pozitivne lastnosti izpuhtijo. Lastniki se pogosto uštejejo že na samem začetku, pri izbiri pasme, saj se osredotočijo na napačne lastnosti, tiste, ki se tičejo zunanjosti psa, namesto da bi se poglobili v značaj določene pasme. Na primer: če domov pripeljemo mejnega ovčarja, mu moramo ponuditi ustrezne zaposlitve. Težave z določeno pasmo ne nastanejo, ker bi bila ta pasma sama po sebi slaba, denimo zato, ker so ovčarji »hudobni in grizejo«. Problemi nastanejo, ker pasji nagoni (v našem primeru ovčarjevi) niso zadovoljeni in je njegov potencial neizkoriščen.
Napačno razumevanje učnih procesov. Predstavljajte si, da domov pripeljete dvomesečnega pasjega mladiča in ga spustite, da prosto teka po stanovanju. Navihani mladiček bo gotovo kakšno ušpičil. Recimo, da se bo zapodil v smeti in napadel vrečko, polno ostankov hrane. Lastniki začnejo vpiti: »Fuj!« Vendar pes pri tej starosti človeških povelj ne pozna, še posebno, če je pripeljan v novo okolje in komunikacija z novimi lastniki še ni vzpostavljena. Vprašali se boste, zakaj mu potem ti lastniki govorijo »fuj«, če te besede sploh ne razume. Največkrat to storijo zato, ker nimajo (dovolj) znanja o učnih procesih. Mislijo si: če psu trikrat rečejo besedo »fuj«, jo bo razumel, saj jo je že slišal (trikrat!). V nadaljevanju si situacijo razlagajo kot pasjo nepokorščino in psa kaznujejo ali pa kako drugače pritiskajo nanj. Toda zavedati se moramo, da je učni proces pri psu mnogo bolj kompleksen od tega, da psu večkrat ponovimo eno in isto besedo.
